Drage bralke, dragi bralci, katera knjiga vas je navdušila v zadnjih dneh? Lahko nam pišete na: vladka@ventilatorbesed.com. Med brskanjem po knjižnih policah mi je zopet prišla v roke knjiga: Joke van Leeuwen: Čiv, Založba Miš.
Joke van Leeuwen je širši javnosti poznana kot pisateljica in ilustratorka otroške literature. Njene otroške pripovedi so izredno zanimive in priljubljene na Nizozemskem. Za celotni opus je leta 2000 prejela nagrado Theo Thijssen, najpomembnejše nizozemsko priznanje na področju otroške literature. ČIV! Je ena najuspešnejših knjig. Zanjo je prejela številne nagrade.
Nekega dne Edo pod grmom opazi ležati nekaj nenavadnega. Ne ve, ali gre za ptico v podobi deklice ali deklico v podobi ptice.
Ptičko-deklico odnese domov. Njegova žena Ida jo želi obdržati in skrbeti zanjo kot za hčerkico. A kaj, ko ima bitjece krilca…
Edo je s svojo ženo Ido živel v majhni hiši za hribci. Hišica je bila polna špranj. Če se je slučajno kuhala juha, ko si še ležal v postelji, si jo v spalnici takoj zavohal. A ponavadi se takrat le ni kuhala juha, saj juha zgodaj zjutraj navadno ne tekne.
Edo je vstopil v vežo in imel polne roke. Sprva Ida tega sploh ni opazila, saj je gledala televizijo. Ljudje na zaslonu so se pogovarjali o čudaških boleznih. O strašnih marogah. O obupnih krčih.
O čudnih glavobolih.
Ob tem je Ida za trenutek pozabila, da je z njo vse v redu.
»Poglej, kaj sem našel,« se je tedaj oglasil Edo.
Ida se je zasukala.
»Kaj pa imaš to?« je presenečeno vprašala.
»Ležala je pod nekim grmom, pa sem jo prinesel domov, » je odgovoril Edo.
Ida je s široko razprtimi očmi strmela v omot v Edovem naročju. Previdno se ga je dotaknila.
»Tale pa ni čisto prava, » je odkimala, » krilca ima.«
»In kar ležala je tam?«
»Ja. Kar ležala je tam. Nobenega pisma ni bilo zraven. Še klical sem, čigava je, pa se ni nihče oglasil.«
Ida je najdenko vzela v naročje. Prepričala se je, ali so krila res zraščena s telescem.
»Živa je, » je naposled zašepetala.
»Ja, » je prikimal Edo, » torej tudi zares obstaja.
»Obdrživa jo, » je s prosečim glasom rekla Ida.
Pobožala jo je po speči glavici…
Edo, sploh pa Ida, sta se zelo navezala na ptico. Poimenovala sta jo Punčka. Ida je skrbela zanjo kot za hčerko. Prav pretresljivo in ganljivo… Edo in Ida sta za Punčko nakupila oblačila, ki so ji bila spodaj prav, zgoraj pa ne. Zgoraj je Ida tako izrezala veliki luknji, skozi kateri je Punčka lahko potisnila krila. Ida se je znašla tako, da je Punčki izrezala v obliki pelerinice ali frfotajočega plaščka. Tako nihče od mimoidočih ni mogel videti Punčkinih kril. Edo in Ida sta Punčko položila v imeniten voziček in se ponosno sprehaja. Bila sta ponosna, da je Punčka rekla ČIV. Še malo, vsaj upala sta tako, da bo znala reči živijo.
Drage bralke, dragi bralci, ste knjigo prebrali? Kako se pripoved razplete?
Morda se bo komu na prvi pogled zdela knjiga ČIV! smešna, a je daleč od tega. Gre za ganljivo pripoved o pomanjkanju in izgubi. O odtujenosti in osamljenosti. Žalosti. Dolgočasju. Hrepenenju po svobodi.
Prijetno potovanje, drage bralke, dragi bralci.
