Žarko sonce se bohoti,
čada ni na morski poti.
V kotlu kuha pomol in plažo,
privošči senci hudo blamažo.
Senčniki stojijo na straži,
nosijo se kot viteški paži,
ko je dren na peščeni plaži.
Na ležalniku je fletno in fino,
ko ne dirjaš v šolo in kino.
Budilko celo preslišiš,
glasa mami ne slišiš,
delaš se, da si gluh,
ne zdrami te sveži kruh.
Vonj kave te ne zmami,
ne pritečeš k skrbni mami.
Šola tone v pozabo,
knjiga ni za dnevno rabo,
slovnica je bled spomin,
ko poletje melje mlin.
Nič na svetu te ne zmoti,
ko je spanec še na poti.
Spiš kot polh v duplini,
v sanjavi počitniški globini.
