Včasih ne morem živeti,
preveč sem otožen in plah;
in vendar ne morem umreti,
preveč me je smrti strah.
Premalo je v jami spati
in biti samo mrlič,
premalo življenje končati
za tak enostaven nič.
Ker tam so le deske zbite
po dolgem in počez,
rjuhe grobo sešite
in nekaj neznatnega vmes.
Nek prah, ki ne more dejati:
"… mene pa nekaj boli…"
nek prah, ki mora ležati
brez sreče in brez skrbi.
A sreča je samo živeti,
četudi je včasih težko;
in skrb je edino umreti,
čeravno je včasih lahko.
A kakor v življenje že kane
pol radosti, pol skrbi,
tolažba in tožba ostane:
večno nihče ne živi.
(Pesmi štirih: Slovenski Knjižni Zavod V Ljubljani, 1953)
