Ali zaupam svojim očem? Če vidim, verjamem! Kaj pa gradniki snovi – atomi, protoni, neutroni, elektroni, bozoni, fotoni in vseh sto različnih še manjših delcev. Sem jih sploh že kdaj videl?
Pa bakterije, virusi, bacili … No, z mikroskopom. In koliko zvezd ste videli od vseh, kar jih je? No, na oči se res ne gre preveč zanašati. Pesnik Gregor Strniša je ujel v verz … zvezde so najlepše v deževnih nočeh.
Kaj pa sluh, voh, okusi, občutki z dotiki?
Zadnjič so nekega strokovnjaka zažgali, ker je baje nekje prebral, potem še sam opazil, preračunal, razmislil in potem trdil, pomislite, da Zemlja potuje okrog Sonca. Kar slabo mi je, ko pomislim. Bruhnil bi, o kako? Nek Giordano Bruno. Italijan. Na jok mi je šlo, ko sem zvedel. Pa so me mirili, da je bilo to pred cirka 400 leti. Jokam, pa kaj! Jaz sem zvedel šele zdaj!
On je bil pred sežigom hladen ko špricer, ker je vedel kot vsi svetniki, da je fizična smrt črvov prdec. Filozof. Odneseš kiblico smeti iz kuhinje, nazaj te pa ni. Že toliko njih pred njim in za njim. Sokrat, Jezus, Jan Hus, Zofka Kveder, …,……,……,……,……,……,……,………………………………..
Malo kasneje so se enemu smejali. Da je butl. Tudi šole ni naredil do konca, niso pa ga zažgali, ker so se vmes človeški odnosi rahlo navlažili s humanizmom. Je trdil, da bo lahko čvekal s teto v Ameriki, čez ocean, brez žic, in se bosta slišala. Pomislite? Temu se je res čisto potemnilo. Lepo vas prosim. In to leta 1968.
Je dal na Harvardu, na priznani Univerzi v ZDA, profesor enega najtežjih izpitov. Asistenti razdelijo izpitne pole. Nenadoma vstane rjavolaska in reče:
»Gospod profesor, saj to so pa popolnoma ista vprašanja, kot ste jih dali za izpit pred tremi leti!??«
Profesor raztreseno pogleda študentko in odvrne:
»Ja, ja, res, seveda, seveda, vprašanja so ista, ampak odgovori so pa zdaj čiiistooo drugačni!«
Kako biti vsak trenutek dovolj pozoren in ločiti trajno od začasnega in hitro minljivega? Pozoren, da ločiš prave vejice od raznoraznega dračja, ki se kopiči, prekriva. Kot bi hotel razvozlati klobčič volne, dosegel pa bi ravno nasprotno in je ves klobčič za stran. Površni in pomanjkljivi čuti dostavljajo človekovemu umu površne podatke, um si pa zmišljuje nove in nove polresnice, neresnice in še vse, samo Resnice ne! Če si um že toliko vsega zmisli, zakaj si ne bi zmislil tudi Resnice?
Kako odslišati izmišljen hrup in slišati Tišino? Kako prisluhniti, da bomo slišali Resnico? Odgovor je: Redno vsak dan meditirati.
Lepa možnost sveti s spletne strani www.santmat.si.
