Kaj je misel, tik preden jo oblikujemo z besedami v stavek?
Stavek je že preteklost. Morali smo v skladišče po pomen besed in hop, tisti trenutek je že mimo.
So res besede samo zato, da lahko prikrijemo misli in njihov izvor?
Torej z besedami sploh ne moremo popisati prave Resnice???!!! Morda so lahko besede le napotki za to, kar zmoremo uvideti, čemur se lahko približamo …? Pa vendar se v njih skriva mogočna moč …
Prve uspešne bitke za slovensko besedo so pred 450 leti bojevali taki sveti možje, kot so bili Primož Trubar, Jurij Dalmatin, …
Pred 170 leti je naš pesnik France Prešeren vsako pesem, ki jo je napisal v slovenskem jeziku, pred objavo poslal v pregled na Dunaj cenzorju in še policijskemu nadzorniku. Kljub temu je uspel tik pred smrtjo v slovenščini objaviti svoje nesmrtne Poezije, ki so bile vzpodbuda k preživetju najtežjih obdobij našega naroda.
30 let kasneje so lirske pripovedi velikega svobodoljuba Antona Aškerca in Poezije Simona Gregorčiča krepko razplamtele ogenj naše svobodomiselnosti in narodne zavesti.
Četrt stoletja kasneje je v majhni sobici na Dunaju mogočen slovenski literat pripravil ključno slovensko prozno in dramsko besedno hrano za preseganje starih vzorcev hlapčevskega vedenja, za rast občutkov lastne vrednosti, za krepitev samozavesti naših prednikov in za moč hrepenenja po svobodi.
Malo kasneje je Alojz Gradnik še molil:
O blagoslovi Bog nam naša trda
opočna tla, naš up, naš trud in znoj,
krvi nemire in grobišč pokoj –
o blagoslovi Bog nam naša Brda!
In blagoslovi hiše krov in hleva
in latnike pred hišo, češenj sad
in breskev cvet in polni sod in kad,
ko breme trt jeseni dozoreva.
In blagoslovi nam, o blagoslovi,
očvrsti z vedno slajšimi sokovi,
drevo besede naše osamelo.
In kjer odpade z njega list, o daj,
da ko se v soncu spet povrne maj,
stotero novih listov bo brstelo.
80 let po tem sonetu se pišejo naši časi. Letno natisnemo v naši samostojni državi Sloveniji tudi do 4000 knjig v slovenskem jeziku! Se vam kaj sveti, kaj je eksponencialna rast? Skočite še enkrat do naslova obrestnoobrestni račun. No, v knjigarnah in knjižnicah je prostora za 1 do 2 izvoda od polovice letno natisnjenih knjig. Njihova skladišča so polna. Izvodi druge polovice natisnjenih knjig pa še niso videli polic knjigarn.
Beseda, kot si rekel, postala je meso,
o, srčna hvala ljubi Bog, zdaj knjige so!
A zdaj ni časa niti prostora ……
Na začetku je bila Beseda je sporočilo vseh prastarih in manj starih vedskih spisov. Če se naučimo umiriti misli v našem umu in utišati hrup okolja, bomo zaslišali zvenenje Besede, prazvok, iz katerega je vse nastalo in ki je v vsem. Tam srečamo Resnico.
To uspeva mnogim mistikom, pesnikom, ljudem, ki se zlivajo z naravo, ki potujejo na najbolj oddaljene zvezde, ljudem, ki se potopijo v neskončne svetove samega sebe.
Kako se uriti v pozornosti do vsega, kar šelesti, kar molči, kar šepeta prav tebi, z zveni, ki so slišni le v sedanjem trenutku, edinem, ki ga živimo? Zdaj! Kako uiti preteklosti in prihodnosti in zaživeti v tem edinem trenutku? Biti sproščen? Osredotočen? Kako sploh v vsakem sedanjem trenutku biti? V edinem trenutku, ki je resničen. Preteklost je mimo, prihodnosti še ni.
Z očmi ne moremo videti zvezd in svetlečega vesolja, kakršno je, ker pride v naše oko svetloba z zvezd z ogromno zamudo in vidimo zvezdno nebo, kakršno je bilo pred davnimi leti ……
Madona, kaj mi je, da tolk razmišljam. Biti aktiven, hiperaktiven! Ali je bolje gojiti aktivno neaktivnost? Eni so tako hitri na svojih lojtrah zaznav in predstav, da ne opazijo, da imajo prislonjene na napačnih stenah! Postoj! Vdihni! Izdihni! Popij kozarec vode! Dobro prežveči vsak grižljaj!
Grem malo vode popit. Približno liter in pol dnevno po kozarčkih jo potrebujemo ob vsej hrani, če želimo biti pravilno navlaženi. Ko likam presuho perilo, so same gube. Samo 2- do 3-odstotna dehidriranost telesa, so izmerili, pa se moč mišic zmanjša za 8 %, hitrost pa za 10 %!!? Hočem sproti nadomestiti vodo, ki je glavna pri razstrupljanju telesa. Če nimaš dovolj vode v stranišču, vemo, kako je. Za telo bo pa že kako šlo. Kakšna slaba mačeha sem do svojega telesa.
Moj oče je s trinajstimi leti kot najstarejši sin moral po smrti svoje ljubljene mame in takojšnjem prihodu nove ženske – mačehe na kmetijo oditi od doma. Odšel je za vajenca na Jesenice.
Mu enkrat rečem: »Glej, očka, komaj trinajstleten si moral od doma, ko je prišla mačeha k hiši, skoraj še otrok si bil, pa nisi nikoli nič slabega rekel čez njo …«
»To se nam je takrat zdelo že otrokom čisto naravno, da je najbolje, če gremo. Mačeha bo imela svoje otroke …« mi je pojasnil in dodal: »Poznali smo zgodbo, da sta obstajali samo dve dobri mačehi. Ena je ob Svetem Jakobu na peči zmrznila, druga pa na Krasu utonila!« in se mi navihano nasmejal, ker je vedel, da ne vem, da je sveti Jakob v maju in da Kras nima vode, da bi se je vrabci napili.
Napišem si listek na ogledalo v kopalnici: Spij po kozarčkih liter in pol vode dnevno! Preveč vode pa spet ni v redu! Preveč vode zvišuje pritisk in je zadnjič eden umrl! Upam, da res zadnjič. Vse v pravi meri.
