Kaj je samozaupanje? Je posebno človekovo notranje stanje, ki nam omogoči do skrajnosti izkoristiti in uporabiti svoj potencial ali pa to mejo celo preseči. Samozaupanje začne delovati na več načinov.
Zbiranje samozaupanja je verižna reakcija, ki se bo sprožila, ko se bomo oprli na naše pretekle uspešne izkušnje. Je nizanje zaporednih uspehov, najprej uspešnih reševanj domačih nalog, potem pa še vsakič, ko smo odlično odgovarjali na ustna vprašanja ali pismene teste. To spodbudi rast zaupanja v nas same, v naše sposobnosti. Učenec ve, da lahko računa na svoje znanje, na svojo pripravljenost. Ve, da lahko pravilno odgovori na vprašanje, ki mu bo postavljeno, trdno je prepričan, da lahko dobi najboljšo oceno ali z odliko izdela razred. Samozaupanje se s pomočjo zbiranja hrani s preteklimi uspehi, kot je narasla voda za jezom v akumulacijskem jezeru zaradi vode, ki je pritekala vanj. Za rast in razvoj potrebuje samozaupanje oprijemljive dokaze.
Nenadni izbruh samozaupanja se lahko pojavi takoj zatem, ko smo močno izkusili uspeh, ko so čustva, ki nas preplavijo tako močna, da v umu uspešnega učenca ustvarijo nekakšno notranje super-stanje samozaupanja, prepričanja vase, v svoje sposobnosti, v visoko lastno vrednost. Po takšnem trenutku samodejne sprožitve samozaupanja, je učenec sposoben izredno uspešno posredovati svoje znanje oziroma to, kar se je naučil. V nekaterih primerih pa je tak nenadni izbruh lahko povezan z močno negativno izkušnjo, ki vzbudi reakcijo »ponosa«, ne glede na resnični potencial znanja, ki ga ima za uspešno oceno učenec.
Osnovno pozitivno samozaupanje je brezpogojno in resnično zaupanje vase, ki ne potrebuje zunanjih potrdil in dokazov, da se izrazi. To je naravno zaupanje vase in je neodvisno od rezultatov. Učenec stalno vzdržuje neuničljivo vero v samega sebe. Z železno odločnostjo verjame v velik potencial, ki ga nosi v sebi. To osnovno pozitivno razmišljanje je samo-programiranje za uspeh. Iz dneva v dan nezadržno usmerja otrokove odločitve, način delovanja in vedenje (obnašanja) pri igri in delu. Učenec nenehno deluje v skladu s tem, v kar najmočneje verjame. Vedno večjemu številu staršev uspeva ustvariti otroku tako okolje, ki mu omogoča stalno negovanje zaupanja v lastno vrednost.
Poglejmo si podrobneje, kako se programiramo za samozaupanja. Aktivirati v sebi zaupanje vase za pričakovani preizkus znanja, je zelo enostavno. Poteka v treh korakih:
1. Za začetek je dovolj, da se spomnim svojega preteklega uspeha. Spomnim se trenutka, ko sem bila vprašana in sem vse odlično znala. Če še nisem nikoli dobila odlično, prikličem v spomin eno vprašanje, na katerega sem odlično odgovorila ali test ali del testa, ki sem ga posebej dobro pisala. Če pa se ne morem spomniti nobenega takega dogodka, lahko preprosto izberem nekaj lepih potez, s katerimi sem si prislužila pohvalo v šoli ali kje drugje. Zdaj si vzamem čas, da ponovno občutim samozaupanje, ki se mi je porodilo v tistem trenutku. Takrat, ko v sebi najmočneje občutim samozavest in zaupanje vase, izgovorim tale čarobni stavek: »Verjamem vase«. Medtem ko to izgovarjam, mislim na trenutek, ko bom jutri vprašana. Med ponavljanjem besed »verjamem vase , si v mislih naslikam trenutek, ko bom vprašana. Medtem ko govorim »verjamem vase«, si predstavljam razred, sošolce in še posebej učitelja, kako me bo spraševal.
2. Za obnovitev živčne povezave se ponovno povežem s spominom na dogodek, kjer sem občutila močno zaupanje vase. V trenutku, ko prikličem in spet začutim samozaupanje, si v svojih mislih ustvarim sliko tega spomina, ki je lahko resnična (vidim se, na primer, kako sem sedla na svoj stol, potem ko sem dobila odlično oceno in požela občudovanje sošolcev, učitelj pa me je pohvalil) ali namišljena (vizualiziram na primer neko hišo, ki mi je všeč, drevo,..). Medtem ko si v umu predstavljam to sliko, mislim na trenutek, ko bom vprašana. Vzamem si dovolj časa, da vstavim v to sliko razred, okolje, čas, sošolce, učitelja in vse, kar bo bistveno povezano s tem dogodkom. Medtem ko gledam to sliko, izgovarjam ime predmeta, naslove poglavij, datum in uro ko bom vprašana ali ko bom pisala test.
3. Za utrditev te živčne povezave, se še tretjič povežem s spominom, ki je nabit z energijo samozaupanja. Ko spet začutim, da je ta občutek v meni zelo močan, odločno prikimam z glavo, kot bi rekla »Ja, tako, bravo!«. Hkrati s kimanjem pomislim na naslednji test oz. preizkus znanja. Tako kot prej, si vzamem nekaj časa in tudi prikimavanje v sliki združim z razredom, vidim sošolce v njem, učitelja in še kaj, kar je povezano s prihajajočim dogodkom.
Občutek samozaupanja sem s pomočjo zaporednih živčnih povezav (nevro-asociacij) zasidrala, zelo močno povezala s pričakovanim testom, izpitom ali kakršnimkoli drugim preverjanjem znanja. Že samo bežen spomin na razred, predmet, učitelja ali datum zadostuje, da se povežem s prej shranjenim notranjim občutkom samozaupanja. Vsaka drobna misel na karkoli, kar je povezano s preizkusom, mi bo priklicala zaupanje vase, v svoje sposobnosti in me napolnila z njim.
Naredite to vajo! Spoznajte njeno moč! Deluje!
