Tadej Vesenjak ni povprečnež, ki bi se strinjal, poslušal, verjel v vse, kar je povedano, in šel s tokom. Je prleški kantavtor, petkratni nagrajenec kantavtorskega festivala kantFEST v Rušah, ki plava proti toku (album Samo mrtve ribe plavajo s tokom). Z lažmi in neodkritostjo ne izgublja časa, na odru je odprt in pove to, kar si takrat misli. Zato naju je tudi v pogovoru neslo od kantavtorske in popularne glasbe vse do slovenske narodne zavesti, nogometa, prleščine, (ne)kritičnosti do sodobnih družbenih razmer in še česa. Vsekakor vredno branja.
Sam zase pravi, da se rad druži, je spontan, ogromno da na kemijo pri odnosih, sovraži druženje iz koristoljubja in da je radoveden kot otrok, kar mu kot vzgojitelju v vrtcu še kako prav pride. V vsakem človeku poskuša najti nekaj dobrega in se ne ukvarja s predsodki, saj so izguba časa, pravi. Soditi človeka po zunanjosti, prav tako. Tudi o njem, ko ga kdo prvič vidi (ima brado in dolge lase), si lahko misli marsikaj, ampak zunanjost ne pove o človeku veliko, pomembno je tisto, kar človek nosi v sebi. Babica mu je modro svetovala, ne reveža, tistega v kravati se moraš bati. Zunanjost je samo maska, za katero se skrivamo.
Kritična besedila in kitara
V njegovi družini imajo že od nekdaj radi glasbo, čeprav se profesionalno, razen njegovega starega ata, ki je igral čez vikende na različnih porokah po okoliških goricah, z njo niso ukvarjali. Tadej je pel že od majhnih nog, svoje prve pesmi je začel pisati v osnovni šoli. Potem je dobil kitaro, se jo sam naučil igrati in sedaj sta glas in kitara njegova nepogrešljiva življenjska spremljevalca. V glavi so se začele vrteti melodije ter besedila, vrstili so se nastopi, pa tudi njegov prvi album Samo mrtve ribe plavajo s tokom. Besedila njegovih pesmi so družbeno-kritična, sarkastična, ljubezenska in odsev samega stanja, v katerem piše. Že sami naslovi pesmi: EU ‘pravljica’, Stanko si je küpa avto, Mloda küra, 1+1=3, Mi smo tü zakon idr., nam razkrijejo pestro kritično tematiko. Življenje je namreč preplet različnih čustev, politike, ljubezni, zato bi bile na primer samo ljubezenske pesmi premalo, da bi z njimi povedal vse, kar si želi. Zakaj pa ravno prleščina? »Prleščina je moja materinščina, jezik, narečje moje matere in je jezik, ki sem ga najprej slišal in govoril, šele potem sem se naučil knjižne slovenščine. Na začetku sem imel sicer težave s pisanjem, kmalu pa sem ugotovil, da je prleščina preprost, iskriv in direkten jezik.« Ponosen je na raznoliko naravno in jezikovno dediščino Slovenije in meni, da bi se moralo slovenstvo bolj poudarjati. Sicer je rekel, da se vidi, da Slovenci znamo stopiti skupaj, na primer pri delu in na kakšnih nogometnih, košarkaških idr. tekmah, vendar premalo cenimo naše nacionalne simbole, kot sta himna in zastava. Kot da bi se sramovali izobesiti zastavo. Imamo številne dobre športnike, glasbenike, pisatelje, na katere smo na tem majhnem prostoru lahko zelo ponosni.
Sodobni trubadurji
Za sodobne kantavtorje pravi, da so nasledniki trubadurjev, ki so v svojih časih peli o stvareh, o katerih drugi niso smeli govoriti. Tudi poslanstvo kantavtorjev je, da pojejo in povejo na glas, kar si želijo. V 70′ letih prejšnjega stoletja, ko so kot kantavtorji sloveli Jani Kovačič, Tomaž Domicelj, Tomaž Pengov in Andrej Šifrer, je sledilo obdobje ‘mirovanja’, sedaj pa je kantavtorstvo ponovno v ospredju. Skoraj vsaka občina ima svojega kantavtorja, ki dela predvsem za svojo dušo. Zanjo dela tudi Tadej. Zaposlitev mu daje določeno finančno zaledje, da lahko kot kantavtor dela kolikor hoče in kdaj hoče in ne zato, ker bi moral. Njegove pesmi nastanejo sproščeno, spontano in ko so dozorele, jih predstavi javnosti. Ker se v njih lahko vsakdo prepozna, jih poje tako v tisti najmanjši ‘luknji’ v kakšnem majhnem mestu kot tudi pred predsednikom države v Cankarjevem domu. In prav je tako, saj hoče, da njegove pesmi dosežejo vse. Vsekakor pa sodeluje tudi v drugih projektih in z drugimi glasbeniki (Prlekstanski folkrokbluz, Giftna krf …). Z glasbenikom Denisom Horvatom pripravljata pesem, s katero se bodo prijavili na EMO. Čeprav se sicer zavedata, da bo potreben en mali čudež, da se pesem uvrsti v ožji izbor, ampak poskusila bosta pa vseeno.
Pravi, da v življenju dela veliko stvari in da zato lahko reče, da je srečen. Ljudje ga poznajo po dobrih pesmih in dobri volji, zato je pogosto v središču pozornosti. »Oder je neke vrste droga,« pravi. Ko si na odru in imaš v roki mikrofon, ljudje od tebe nekaj pričakujejo in dolžnost vsakega, ki javno nastopa, je, da mikrofona in odra ne zlorablja. »Mikrofon in oder nista sredstvo, kjer bi lahko počel kar koli, moraš biti korekten in povedati to, kar misliš, biti odkrit.«
Smo premalo kritični
Sodobna slovenska popularna glasbena scena je »posledica vse manjše kritičnosti. Ljudje vedno manj kritično sprejemajo, ne samo glasbe, ampak tudi politična mnenja. Prej se je zgodilo, da je kdaj kaj priletelo na oder. Tudi mediji, predvsem rumeni, so krivi, da so se ljudje navadili na nekritično sprejemanje vsega.«
Za vse tiste, ki Tadeja Vesenjaka še niste slišali v živo, v rubriki Glasba smo pred dnevi že objavili njegov nov single San na brütifi (klik), zavrtite si ga in slišali boste še mnogo več, kot lahko zapišemo. Za pokušino pa še en njegov komad:
uri=http://www.nezazeljeno.com/uploaded/prlekija/ostani_se_malo1.mp3,sp=0,pz=0,pc=1,pp=1
OSTANI ŠE MALO (TADEJ VESENJAK)
Ostani še malo, še kej mi povej,
prijatel edini, dej kupico sen.
Še eno nalejma, čiglih se dani,
pa dobro se mejma tákak vemo samo mi.
Viš tak je den gnešji, fse nekan beži,
brez glóve, brez repa živléje se zdi.
Mi pa fčasik še vemo vzeti si cejt,
dobri lidje smo, za drüžbo stalno perejt.
Či nebi ba Prlek, nebi zna kak je to,
gda f kleti zapoješ, daš prek rame roko.
Na té bon se zmisla, lepi mali moj svet,
kikóli bon hoda, ša drügan živet.
Akordi: G a D G D
