SZO želi spodbuditi osebno odgovornost za zdravje in preventivno delovanje ter na drugi strani omejiti uporabo antibiotikov, kadar uporaba ni utemeljena. Homeopatija ustreza nekaterim zastavljenim smernicam, kot so podpora tradicionalnim oblikam zdravljenja, zmanjševanje rabe antibiotikov ter preventivna in celostna skrb za zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija pa ne podpira zdravljenja s homeopatijo pri hudo nalezljivih in smrtno nevarnih bolezni, kot je denimo okužba z virusom HIV, kar je razumljivo.
Kako kot doktorica farmacevtskih znanosti odgovarjate na najpogostejše očitke stroke, da gre pri zdravljenju s homeopatijo predvsem za placebo učinek in da ne obstaja dovolj kakovostnih raziskav, ki bi potrjevale učinke homeopatskega zdravljenja?
Vsakdo, ki se resno zanima za homeopatijo, lahko spremlja ugotovitve mednarodnih srečanj, na katerih sodelujejo ugledni zdravniki z različnih področij, pa tudi raziskave, objavljene v strokovnih revijah, kot je Homeopathy, ki objavlja članke s področja tradicionalne in komplementarne medicine in je uvrščena v sistem znanstvenega citiranja. Tudi Ameriški državni center za komplementarno in alternativno medicino na spletu ponuja pregledno zbrane kritične ocene raziskav o homeopatskih zdravilih. Nedavno sem obiskala kongres o klinični homeopatiji v Los Angelesu, na katerem so predavali pomembni strokovnjaki s področja medicine, ki delujejo na svetovno znanih klinikah. Zagotovo se ne bi po nepotrebnem izpostavljali s homeopatijo, če bi menili, da je za njihove uporabnike neprimerna. Seveda ima vsakdo pravico, da homeopatijo zavrača. To je le ena od številnih oblik zdravljenja, ki je ne nikomur ne želimo vsiljevati.
Ali homeopatija k zdravljenju pristopa drugače kot uradna medicina?
Na bolezen vsi gledamo enako – človeku želimo pomagati čim prej, s čim manj neželenimi učinki. Nekateri postopki so manj invazivni, drugi bolj. Poleg diagnoze so najodločilnejši dejavnik individualne potrebe. Homeopatija podpira skrb za celostno zdravje in preventivo. Ljudje se vse bolj zavedajo, da je zdravje na prvem mestu. Vse drugo je manj pomembno. Za homeopatsko zdravljenje se odločajo zato, ker je homeopatija varna, neinvazivna, učinkovita in cenovno dostopna. Poleg tega je primerna tako za najmlajše kot najstarejše, za športnike in doječe mamice. Njena raba je preprosta in vsestranska, zato me je kot znanstvenico tudi pritegnila.
Homeopatija torej zdravi telesne, miselne in duševne težave, ki lahko povzročijo bolezni. O tem ste predavali tudi na festivalu Dao Yah, ki je konec januarja potekal v Cankarjevem domu. Njen pristop je torej celosten?
Homeopatsko zdravljenje je celostno zdravljenje z dolgo tradicijo. Zanimivo je, da se je zelo uspešno uveljavilo tudi v Indiji, ki ima najstarejši tradicionalni medicinski sistem na svetu – ajurvedo. Homeopatija je torej uvrščena ob bok priznanim tradicionalnim metodam, kamor tudi sodi. Njen pristop k zdravljenju je zelo aktualen, saj prinaša odgovore na številna sodobna vprašanja, kot je že omenjena polifarmacija, rešuje pa tudi vprašanje okoljskih posledic, ki jih povzročajo odvržena zdravila. Moje poslanstvo je homeopatijo predstaviti na prijazen in razumljiv način. Zdravje in znanje sta skupna zakladnica človeštva. Pri homeopatskem zdravljenju se skušamo čim bolj približati posamezniku, spoznati njegove potrebe in navade, pa tudi genetske prednosti in slabosti. Homeopatija se zaveda, da je vsak človek edinstven in da se tudi spreminja; homeopatsko zdravljenje spodbuja v nas proces samozdravljenja in skuša odpraviti neravnovesja. Vesela sem bila predavanj na festivalu, prav tako vprašanj poslušalcev. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Cankarjevem domu za odprtost pri organizaciji festivala, na katerem sta bili poleg homeopatije brezplačno predstavljeni tudi ajurveda in kitajska tradicionalna medicina. Posebna zahvala velja tudi Bredi Pečovnik za njeno vizijo organizacije festivala. Menim, da si bodo ljudje v prihodnje želeli še več tovrstnih srečanj, na katerih bo v ospredju celostno zdravje.
Ker se pacienti za zdravljenje s homeopatijo odločajo samostojno, je večja tudi njihova samodisciplina. Nekateri zdravljenje opustijo in tako ne pridejo do želenih rezultatov. Ko gre za učinkovitost zdravljenja, ni splošnih pravil, ki bi veljala za vse; za to, kar nekateri dosežejo v nekaj dneh, drugi utegnejo potrebovati več mesecev. Vendar pa zdravljenje s homeopatijo človeka ne obremenjuje, ne časovno in z načinom uživanja, zato je tudi tako zaželeno. Res pa je, da je temelj zdravja disciplina. Nobena metoda ne bo zares učinkovita, če prekomerno pijete alkohol, kadite, se ne gibate in uživate industrijsko predelano hrano. Zato so pri otrocih učinki pogosto prej opazni, saj ne posegajo po škodljivih snoveh.
V Evropi se s homeopatijo ukvarja 40 tisoč zdravnikov, pri nas po neuradnih podatkih kakih sto. S homeopatskim zdravljenjem se lahko ukvarjajo samo zdravniki z dokončano medicinsko fakulteto. Vendar pa zdravnikom, ki se ukvarjajo s homeopatijo – ta po zakonu spada k zdravilstvu – odvzamejo licenco za opravljanje zdravniškega poklica. Toda prejšnji mesec je prišlo do premika v odnosu do tega edinstvenega položaja. Zdravniška zbornica Slovenije je namreč sprejela sklep o spremembi zakonodaje: zdravnikom, ki se ukvarjajo s homeopatijo, naj ne bi več odvzeli licence. Ali gre pri tem za prvi velik korak v spreminjanju pogleda medicinske stroke na homeopatijo?
Ta korak lahko Slovenijo ponovno vpiše na zemljevid Evrope. Tako uporabniki kot stroka so upravičeni do transparentnosti, ko gre za zdravje. Uporabniki bodo s spremembo zakonodaje, ki ji toplo pozdravljam, neprimerno bolj zaščiteni, kar je prvo vodilo v medicini. Vse več zdravnikov se zaveda, da je v času ekološke in ekonomske krize potrebno narediti vse, da se tako preventivno kot akutno in kronično zdravje poceni in čim manj obremenjuje tako človekovo telo kot okolje. Menim, da bodo odgovorno uporabo homeopatije podprli vsi, ki imajo na prvem mestu zdravje ljudi. Brez dvoma je število uporabnikov, ki si želijo celostnega pristopa k zdravljenju, vsak dan več. Ni dobro, da zaostajamo za Evropo, sicer bodo uporabniki usluge iskali izven naših meja.
Kako je zdravljenje s homeopatijo urejeno v drugih evropskih državah, denimo v Švici, Avstriji, Nemčiji, Angliji? Kakšno ureditev bi si lahko Slovenija vzela za zgled?
To vprašanje je na mestu, vendar je nanj nehvaležno odgovarjati. Homeopatski sistem zdravljenja se razlikuje od države do države. Vsaka od teh držav ima specifično zakonodajo in zgodovino tovrstnega zdravljenja. V Sloveniji ima homeopatsko zdravljenje za sabo zelo dolg premor, zato se s temi državami težko primerjamo, pravzaprav je to nemogoče. Ugotoviti moramo, kaj nam najbolj ustreza. Prej bi se lahko primerjali s Slovaško, kjer je zdravljenje s homeopatijo ustrezno urejeno. Tam v lekarnah prodajajo homeopatska zdravila, ki morajo biti opremljena s terapevtskimi indikacijami. To pomeni, da je na homeopatskem zdravilu navedeno, za kaj ga je dovoljeno uporabljati ter kdaj in kako ga jemati. Ne smemo pozabiti tudi ekonomskega vidika celostnega zdravljenja, velik odstotek ljudi namreč uporablja alternativno in komplementarno medicino, vendar si želijo varne izbire in sodelovanje med strokami.
V nekaterih državah, denimo v Švici, stroški homeopatskega zdravljenja spadajo k osnovnemu zdravstvenemu zavarovanju …
To je še eno ključno vprašanje. Kot lahko opazi tako strokovna kot zainteresirana javnost, je v zvezi z našo zavarovalnico še kup nujnih vprašanj, ki zahtevajo pozornost. Razumljivo je, da v tem trenutku homeopatije ni med njimi. Poleg tega naše ponudbo zavarovanj ni mogoče primerjati s ponudbami bližnjih zahodnih držav. Največ uspeha bo požela zavarovalnica, ki bo ljudem ponudila možnost celostne skrbi za zdravje.
Homeopatska zdravila lahko izdaja le magister farmacije z opravljenim strokovnim izpitom in z dodatnimi znanji s področja homeopatije, zato so pri nas homeopatska zdravila dostopna samo v nekaterih lekarnah, in še to samo ob določenih dnevih ali urah. Prav zaradi tega veliko ljudi homeopatska zdravila še naprej raje kupuje v sosednjih državah. Kakšne so možnosti za izboljšave?
Pohvalimo lahko strokoven pristop slovenske farmacevtske stroke, ki je na ustrezni ravni, za kar je zaslužna Lekarniška zbornica Slovenije. Toda dokler na homeopatskih zdravilih ni zapisanih terapevtskih indikacij, se proizvajalci, ki spadajo v svetovni vrh, ne bodo zanimali za slovenski trg. Odgovor se spet skriva v zakonodaji in zmožnosti odzivanja na interese slovenske javnosti in trga.
Kakšna je ponudba homeopatskih zdravil v Sloveniji v primerjavi s tujino?
Dejstvo je, da so nekatera zdravila uporabljena pogosteje in druga redkeje, kar velja tudi za področje alopatske medicine. Homeopatija ni statična, ampak ves čas ponuja nova zdravila in pripravke v različnih oblikah, kar je predvsem prednost za uporabnike. Vzemimo za primer evropsko državo, kot je Francija: tam več kot 22 tisoč zdravnikov alopatske medicine pri zdravljenju uporablja tudi homeopatijo. Specializacijo naredijo po opravljenem študiju na medicinski fakulteti.
Zdravljenje s homeopatijo je pri nas samoplačniško. Toda ali je tudi vsakomur dostopno?
Položaj je podoben kot pri alopatskem zdravljenju in zdravnikih zasebnikih. Vseeno pa menim, da je homeopatsko zdravljenje za večino ljudi cenovno dostopno. Dokler to področje ne bo jasno zakonsko urejeno, lahko uporabniki o tem presojajo le na osnovi osebnih izkušenj in priporočil drugih uporabnikov. Enako velja pri izbiri homeopata.
Po naši zakonodaji lahko s homeopatijo zdravijo le zdravniki, usposobljeni za zdravljenje s homeopatijo. Katera so še ključna merila – poleg strokovnega znanja, seveda – na osnovi katerih lahko bolnik ve, da je prišel k pravemu strokovnjaku?
Homeopatu mora uporabnik zaupati – tako kot osebnemu zdravniku. Ključno je torej, da najde takšnega, s katerim lahko vzpostavi zaupen odnos.
Homeopatija – evropska tradicija celostnega zdravljenja
Homeopatija je oblika zdravljenja z dvestoletno zgodovino, ki sledi človeku in njegovim potrebam, razlaga sogovornica, ter poudarja, da se ljudje vse pogosteje odločajo za homeopatsko zdravljenje, saj nima neželenih učinkov in ne povzroča odvisnosti. Uveljavil ga je nemški zdravnik Samuel Hahneman (1755–1843). Poleg tega je primerna tudi za najobčutljivejše – nosečnice, starostnike in otroke. Zdravljenje poteka po načelu podobnosti – podobno se zdravi s podobnim. To z drugimi besedami pomeni, da snov, ki pri zdravi osebi sproži določene simptome, pri bolniku enake simptome odpravi. Kot poudarja dr. Maruša Hribar mag. farm., homeopatija temelji na znanju, ki so ga uporabljali že naši predniki, in na prepričanju, da lahko v naravi najdemo rešitve za svoje zdravstvene težave. Homeopatske pripravke namreč izdelujejo predvsem iz rastlin, mineralov in tudi živalskih sestavin. Čeprav je homeopatija v rabi že več kot dvesto let, gre za področje, ki se še naprej razvija.
Za katere težave?
Homeopatsko zdravljenje je lahko kratkotrajno, na primer pri herpesu na ustnici. Lahko pa je tudi poglobljeno in daljše, recimo pri kronični nespečnosti in alergijah. Prednost homeopatije je v njeni združljivosti z zdravljenjem alopatske (konvencionalne) medicine, naj gre za kronične migrene, motnje pozornosti otrok, hormonska in čustvena nihanja ali pa za blaženja neželenih učinkov radioterapije. Homeopatija ni primerna, kadar obstaja potreba po urgentnem kirurškem zdravljenju in pri smrtno nevarnih akutnih stanjih. Primerna je tudi za samozdravljenje lažjih akutnih stanj (prehlad, bolečine v žrelu, hripavost, kašelj, gripa, zgaga, krči, napihnjenost, driska, zaprtje, vnetje mehurja, bradavice, bolečine, utrujenost …), pri čemer so s svojimi nasveti v pomoč ustrezno izobraženi farmacevti v posebej označenih lekarnah, ki ponujajo homeopatska zdravila.
Izbira pravega homeopatskega zdravila ni preprosta, je pa ključna za učinkovitost zdravljenja. Pri tem so pomembni posebni, individualni simptomi ter lastnosti posameznega simptoma. Zdravljenje kroničnih in ponavljajočih se akutnih stanj poteka pod nadzorom zdravnika homeopata. Dr. Maruša Hribar doda primer homeopatske obravnave treme oziroma strahu pred pomembnih dogodkom, kot je na primer diplomski izpit, umetniški nastop in podobno. »Pred dogodkom se svetuje zdravilo z nizko potenco in sicer dva do tri dni pred dogodkom. Če sta nervoza in strah naša pogostejša spremljevalca, se predpiše zdravilo z višjo potenco, ki ga je treba jemati daljši čas. Razišče tudi, ali se vzrok za težavo skriva v čustvih, mentalni obremenjenosti ali pa morda v kroničnem obolenju; temu ustrezno se prilagodi tudi zdravljenje.«
Vir: www.viva.si
