Kdaj sem prestopila v drugo ligo?

0
217

Kdaj sem prestopila v drugo ligo? Naj mi kdo pove? Kdaj sem postala tisto dekle, ki ji fantje razlagajo, kako seksi in hude so druge punce? KDAJ?

Da ne bo pomote. Vem, da imam štirideset let. Dva otroka. Moža. Službo. Prijatelje. Ustaljen ritem. Vem, da ne žuram več veliko. Da ne poznam vseh glasbenih novitet. Da nimam novih, ultra modernih hlač, ki jih nosijo suhice in da zelo pozno, ko je res že toplo, oblečem majice brez rokavov in malo globji dekolte.

Ampak vseeno? Kdaj sem postala ženska, ki ji lahko vsi tipi razlagajo, da so nesrečni v ljubezni, da varajo svoje žene, da skačejo čez plot kot zajci, da z navdušenjem požirajo dekleta, ki sedijo poleg mene?

Sem prestopila najprej sama? V svoji glavi, v svojih mislih, srcu? Verjetno. To lažje sprejmem. Kot dejstvo, da nisem več zanimiva. Da v meni vidijo le še mamo in izkušeno žensko. Le še ramo za jokanje, ramo za tolažbo, besede sočutja in modrosti.

Nič ne rečem, saj je v redu, da sem tista oseba, ki pomaga drugim, ki jih lahko drugi zaupajo. Saj sem bila takšna že prej, ampak z dodatkom.

Zadnjič sem sedela na kavi v naši službi in klepetava s kolegi. Med njimi je bil mlajši sodelavec, ki me je ves čas spraševal, kdo je kdo, predvsem katera je tista, ki ima tako lepo postavo, katera je tista, ki ima čisto črne lase, katera je tista, ki se tako lepo smeji in ima globok dekolte?! Nekaj časa sem odgovarjala, potem se mi ni več dalo. Pojdi in vprašaj, sem mu rekla. Ne bom posrednica, ne da se mi.

Mislim, da ni dojel. Da to za mene res ni nek hud kompliment. Da sem tista, ki pomaga do drugih. Saj nočem, da bi usmerjal svoje iskrice proti meni, le malo bolj taktno bi to lahko izpeljal.

Drugi kolega ima lestico top 5 v službi in jo preoblikuje, ureja, dodaja in jemlje mesta. In to z veseljem deli z menoj. Ki me na lestvici ni. Itak. Moj kolega pravi, da jaz ne spadam na lestvico, ker me preveč spoštuje. Ja, itak!

Prijateljica mi je zadnjič rekla, da nima več vklopljenih signalov za druge moške. Da je ladja, ki je zaplula v pristan in je trdno zasidrana. In da moški to čutijo in je ne obletavajo več.

Sem tudi jaz ladja? Sem čoln? Dolgo pot sem prehodila do svojega pristanišča, do luke, kjer sem vrgla sidro v morje in se zdaj le lahno pozibavam. Varno ugnezdena. To je vse, kar sem si kdaj želela. In zakaj sem potem užaljena, če sem v drugi ligi?

Ker si človek vedno želi, da bi bil še vedno zanimiv in še vedno privlačen za druge. Čeprav ima doma ladjo in sidro in sidrišče in mirno morje. Ker je še vedno lepo, da ti kdo izreče kompliment, da te lepo pogleda, da ti kaj prijaznega reče. Samo zato.

Čeprav najlepše besede slišim doma. Zvečer, pred spanjem, ko se moji mala in malo večja nogica stisneta k meni in mi povesta, kako rada mi imata, kako fajn mami sem in naredita načrt za drugi dan. Ko zleze k nam še Blaž in nas vse tri stisne v velik objem. Takrat sem čezoceanska ladja. In v morju imam toliko sider, da jih ne dvigne niti najhujši cunami tega sveta.

Takrat se sama povzdignem v prvo ligo in sedem na trenerski sedež. Bingljam z nogami in brezkrbno gledam naokoli. Vsi ostali se podijo po igrišču, meni pa tega ni več treba.

Hvala bogu.