V neskončni vrsti za avtobus številka 206 sva spoznala nekega Iranca in Brazilko, ki živita v Kobeju. On je pomorec, ona uči angleščino. V Kjoto sta si prišla ogledat znan tempelj Kiyomizu dera , ki je del svetovne Unescove dediščine in je baje ponoči osvetljen. Naslednji dan sva si ga podnevi ogledala tudi midva; bila sem vzhičena nad dekleti, oblečenimi v kimono, in samim templjem, ki je zgrajen na nekakšni 15 metrov visoki terasi, ki jo podpira 139 lesenih stebrov in od koder se razpira fantastičen pogled na mesto. Tu je za fotografiranje potrebna borba z množico turistov za najboljše mesto, veranda pa ima tudi temačno plat, saj je z nje skočilo že veliko samomorilcev. Takoj po vhodu sva se za dodatno plačilo 100 jenov (0,88 €) dobesedno pretipala do nekega kamna, na katerega sva položila roke. Sicer nama je poprej stric pred vhodom ponudil angleški povzetek, kjer je pisalo, da vstopamo v temen prostor, ki služi temu, da se znebimo vse navezanosti in da nas na koncu čaka Budin kamen. Najprej sva se sezula in dala čevlje v vrečko, ki sva jo nesla s seboj navzdol po stopnicah v trdo temo, kjer sva se zadevala ob druge vrečke s čevlji oziroma ob obrise ljudi, ki so tavali v temi. Kamen je bil osvetljen, za kratek hip sva položila nanj roki, saj je bilo čutiti, da tudi drugi čakajo na svojo priložnost. V bližini se nahaja tudi Jishu svetišče, kamor se že 1300 let zgrinjajo Japonci v želji po priprošnji bogu ljubezni. Po 2. svetovni vojni je svetišče postalo popularno tudi med tujci. Pred glavno stavbo se na razdalji kakih desetih metrov nahajata dva kamna, za katera se verjame, da sta napovedovalca ljubezenske sreče. Če omenjeno razdaljo premagate z zaprtimi očmi, bo vaša ljubezenska želja uresničena. Potem ko se par poroči, se vrne v svetišče in v zahvalo napiše svoji imeni na »oglasno« desko« pred svetiščem. Na le-tej lahko opazimo tudi tuja imena in priimke, kar bi si lahko interpretirali kot mednarodno vero v tega boga. V kotu svetišča visijo majhne lesene ploščice, ki se imenujejo »ema«. Vsaka izmed njih je pismo bogu, da bi izpolnil njihove želje. Taka oblika molitve se je na Japonskem pojavila že daleč nazaj. Vsako prvo nedeljo v mesecu glavni duhovnik v svetišču moli, da bi bile napisane želje uslišane. Bog Jishu svetišča je Okuninushi no mikoto. Njegova zgodba se pojavi tudi v najstarejši zgodovini Japonske, v Kojikiju. Ko zajec s prevaro dobi, kar je želel, je prisiljen, da si odre kožo. Okuninushi pa ga je pozdravil.
Po ogledu templja, ki po mnenju mnogih pooseblja Kyoto, sva se mimo drugih templjev odpravila proti Ryozen Kwan-on. Spominska hala je poklonu neznanemu vojaku 2. svetovne vojne. Spomenik v njej je posvečen 48 tisočim tujim vojakom, ki so preminuli na Japonskem teritoriju ali na teritoriju pod japonskim vojaškim nadzorom. Poleg hale je še svetišče in 24 metrov visoki kip Bodhisattve Avalokitesvare, ki je posvečen Japoncem, »ki so se v zadnji vojni žrtvovali za mirno Japonsko«. Kip je bil odkrit 8. junija 1955. Pod kipom naju je ogovoril menih in se zanimal, od kod prihajava in katero knjigo bereva (Lonely Planet). Bil je oblečen v belo, pobrit po glavi; zdelo se mi je, da je oddajal umirjeno in pozitivno energijo, tako da sem kraj zapustila z dobrimi vtisi, rahlo poduhovljena, kot bi temu rekli ezoteriki. Vstop v mesto, ki se je medtem pobarvalo v noč, naju je spomnilo na lakoto in zavila sva v prijeten in majhen lokal ob reki, ki je s svojim petcentimetrskim (ponekod pa celo ničcentimetrskim) vodostajem kar smešna, samo izgleda, da jo vsi jemljejo resno, zato je vzdušje v njeni okolici precej živahno. Naročila sva vsak svoj negijaki – jed, ki ji Japonci pravijo japonska pica. Izvirno je to okonomijaki, katerega glavna sestavina so rezanci, položeni na neke vrste tenko palačinko. Na vrh dajo slanino in priloge po želji: morske sadeže, por, jajce, ostrige … Negijaki je različica okonomijakija, le da je veliko manjši, zato je Lev naročil kar dve. Kuhar in v eni osebi tudi šef lokala se mu je za to glasno zahvalil z odprimi očmi in usti razpotegnjenimi v nasmešek. Njegov izraz sem tolmačila kot dejstvo, da je zagotovo sam pri sebi Levovo naročilo zapisal v curriculum njegove restavracije. V moj prehranjevalni curriculum pa bo zagotovo šel najbolj zanič sladoled v mojem življenju, ki ga ni hotelo biti konca. Bil je zelene barve in imel je okus po zelenem čaju, tako kot pač pol tukajšnje hrane. Dolg sprehod do doma je imel za posledico to, da je v ponedeljek zvonila budilka, sama pa nisem vedela, da je napočil nov dan. Ampak bilo mi je popolnoma jasno, da ni časa za poležavanje, saj me vendarle čaka še toliko novih stvari!
