Cimet, kuvertura, riževo sladilo za zdravo pecivo, zobna pasta. Preverim listek, pogledam v košaro, pa zopet listek. En, dva, tri, štiri … očitno se mi je peta stvar izmuznila, pomislim hodeč proti hitri blagajni. Na dlani občutim žareč kupčev pogled, s katerim mi da skorajda očitajoče vedeti, da sem verjetno ena redkih fosilk, ki se ne more prepustiti nakupovanju brez obveznega popisa artiklov.
Ravno prejšnji teden sem si za prihajajoče praznike podarila delavnico makrovega kolačev, saj je ena od mojih novoletnih, raje bom rekla želja kot obljub, zmanjšanje vnosa rafiniranega sladkorja. Namreč nikakor ne morem pretentati brbončic, odgovornih za okus sladkega. Že sam pogled na zapeljivo čokolado, ki se mi zdi, kot da komaj čaka, da jo slečem in pojem, mi napolni usta s slino.
S pekačem peciva iz prosa, lešnikov in sojine smetane, ki je hočeš ali nočeš prav zaradi cenovno krepko dražjih bio sestavin moralo izgledati božansko, ter z brazilskim likerjem, ki sem ga v zadnjem trenutku uspela narediti s pomočjo dr. Oetkerja, sem že drvela po ulici navzdol k prijateljici na naše mesečno druženje, ki se je moralo zaradi novoletnega direndaja odviti prej kot pa običajno. Že v preddverju je zadišalo po sveže pečenih muffinih, stanovanje pa je poleg smeha napolnil tudi vonj kuhanega vina.
Ocenjujoč naša peciva in izmenjujoč ideje za novoletna darila nas do solz nasmeji njena dogodivščina, ki jo je doživela ob nakupu moških spodnjic s pregrado, tistih spodnjic, ki ločujejo žogici od bejzbol palice, pa ne samo zaradi higienskih razlogov, temveč tudi zdravstvenih. Spodnjice, ki jih je nedavno patentiral neki Hrvat, ki je imel idejo in vizijo, se prodajajo za med. Med naročniki se je poleg predstavnic ženskega spola, ki želijo ali presenetiti svojega dragega ali pa se le nasmejati inovativnemu darilu skupaj z domačimi, znašlo še Ministrstvo za obrambo pa tudi NATO.
»Želite z levo ali desno pregrado?« jo vpraša prodajalka rahlo zarumenelih lic. Opazujoč njen vprašujoč pogled in negotovost doda tiho, vendar še vedno dovolj glasno, da jo ona sliši: »Na katero stran ga nosi; na levo ali desno?«
Da bi rešile misteriozno uganko o upogibanju uporabimo večnega rešitelja – internetnega brskalnika. »V katero stran vam gleda *****« ENTER.
Po anketi, kjer se je skoraj polovica moških predstavnikov opredelila, da jim gre na levo, ter majhnega odstotka tistih za na desno in zopet velikega odstotka tistih, ki ne vedo, ali gleda gor, dol, levo ali desno, naletimo na zlata vreden podatek: Če si desničar, potem najverjetneje pada na levo, če si levičar pa obratno. V srednjem veku so ga moški bojda po bontonu morali imeti »spravljenega« na levo stran, v 19. stoletju pa so krojači celo šili hlače s širšo levo hlačnico.
Čudeč se vsem tem informacijam, ki so se na prvi pogled zdele nedolžne, se mi za zob zatakne klinček – peta stvar, ki sem jo pozabila kupiti in katero potrebujem še nocoj za izdelavo medenjakov, ki bodo krasili njegovo darilo. Poslovim se. Poslavljam se od leta 2010 z goro božičnih piškotov.
