Na koncu je bil glagol
Olga Orozco
Prevod: Aleš Šteger
Mladinska knjiga, Zbirka Nova lirika, 2009, 107 str., 22,95 EUR
Vsako knjigo pozorno pogledam najprej na naslovni strani in potem na hrbtni. O njej nisem vedela nič, o argentinski pesnici Olgi Orozco (1920–1999), cenim pa odličnega prevajalca Aleša Štegra, ki se podpisuje samo pod skrbno izbrana besedila. Preberem hrbtno stran in zaledenim. Olgin magični urok name deluje takoj. Zaslišim njen globok, strastno zamolkel pojoč glas, uzrem razkošno žensko potopljenih črnih oči, vidim težke noge, ki hodijo po pusti pokrajini, oglašajo se tisočletja stare kosti spod zemlje, črne ptice kričijo, oblaki naselijo moje nebo, nad katerim je Luč, in vem, da po Olginih pesmih ne bom več ista. Ukažem si, da smem prebrati vsako noč samo tri pesmi, sicer bom izgubila lahkoto spanca, odšla pregloboko v sanje, v kolektivno nezavedno, tja, kjer sva se s sestro Olgo nekdaj srečali. Z njo, ki na hrbtni strani veličastne pesniške zbirke izreče: Jaz, Olga Orozco, iz tvojega srca razglašam, da umrem. / Moje ljubezni so bile samota, junaška vztrajnost vere, / kratkočasje, kjer vznikajo nenavadne živali in pravljične rastline, / senca velike dobe, ki je minila med skrivnostmi in prividi, / in pobrlevanje plamenčkov v mraku. / Moja zgodba leži v mojih rokah in v rokah njih, ki so me zaznamovali. / Od moje navzočnosti ostajajo magije in rituali, / par datumov, ki jih je razjedel dih neke okrutne ljubezni, / daljni oblak dima iz hiše, kjer nisva nikoli bila, / in par kretenj, raztresenih med kretnje njih, ki me niso nikoli poznali.
Olga Orozco prenaša težo sveta in zgodovine kot hodeče mogočno drevo, ki za naslednji korak ruje korenine iz globočin in izteza veje na široko in visoko, da bi se iztegnilo proti domu, od koder je bilo izgnano, a njegove svetlobe ne more pozabiti. K Bogu. Zato k smrti, kamor stopa s tovori strašne ljubezni. S poezijo, ki je bila strastno trpeče izpisana po nuji kot dejanje vere, da bi nasitila svojo žival. Vsa ta zarota nevidnega, z edinim ciljem razglašati, da nisem s tega sveta, / marveč le sovražno pričevanje proti znani resničnosti, / znamenje izgnanstva, pritrjeno na velike črnine, kjer se pričenja duša.
Sledilka usode, sporočevalka duše, iskalka nevidnega in pripovedovalka telesa – telo ni od tukaj, / (da) prihaja od daleč in ponovno izgine, / ne da bi nam razjasnilo, ali je hrbtna stran duše, zastrta oblika nevidnega / ali odvečna pas, / ali morda vozel. Le nek zgoščen vozel v veliki prosojnosti? – se nenehno giblje v razponu do pekla do nebes, od teme k svetlobi, od ločenosti k Enosti. Se zaveda, kot piše v spremnem eseju O pesniški stvaritvi: »Občutek ločenosti in želja po enovitosti se preobrazita v popolno, simultano n telesno zlitje le v religiozni izkušnji, v ljubezenskem aktu in v pesniški stvaritvi.« Zato grebe po (pra)spominu, preizprašuje svojo identiteto, bruha iz kanalov svoje psihe, popisuje inventar samote in odmotava svet, da bi prek jasnine odkrila Boga. To dela strastno, njen jezik je gosta črna kri in metafore vulkanske. Ko jo balzamirajo v kip iz soli, postavljen na vratih časa, Olga Orozco postaja motna mumija preteklega, spremenjena v orakelj.
Koža se mi je ježila in dih zastajal, ko sem prebirala magično arhetipsko poezijo »temne dive« (Šteger) argentinske poezije, največje pesnice Latinske Amerike minulega stoletja. Na popotovanju z Olgo sem molila z njo: Povej Gospod, / si vrisan v moj obraz? Lepota zbirke Na koncu je bil glagol je rekla ja.
