Kako močno in trdoživo voljo imajo ljudje v Slovenskih goricah, smo ugotovili ob obisku Puhovega muzeja v bližini Juršincev. Muzej – Puhovo cimpračo je trikrat zajel požar, a se niso dali, gradili in obnavljali so še četrtič. In ta cimprača, ki močno spominja na tisto, kjer se je rodil Janez Puh, stoji še danes. Spomin na tako velikega slovenskega izumitelja Janeza Puha je vsekakor treba ohraniti, tega se dobro zavedajo trdoživi člani Društva rojakov Janeza Puha, zato se ne pustijo človeški zlobi.
Saj ne moreš verjeti
Če ne bi bilo zlobne človeške roke, bi muzej stal v pravi stari cimprači, ki so jo v ta namen iskali v bližini Puhove rojstne hiše. Našli so dve, a sta, kot povedano, obe pogoreli. Ker volje niso izgubili, so se v društvu odločili, da bodo zgradili objekt, ki je ohranil zgodovinske, sociološke in etnološke značilnosti časa, v katerem je Puh živel in deloval. Ko je bil muzej že nekaj časa odprt, je znova pogorela slamnata streha. Lotili so se obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje, kjer je prostora še za več eksponatov, ter Puhovo klet. Požara od leta 2004 sicer ni bilo, je pa streho uničilo neurje in znova je bilo treba popravljati.
Puhovega muzeja ni težko najti, saj imajo v občini Juršinci dobro urejene smerokaze, pa tudi njegova lega na griču ga že od daleč izdaja. V muzeju, ki je od aprila do novembra odprt vsako soboto, nedeljo in med prazniki od 10. do 18. ure, po predhodni najavi pa tudi čez teden čez celo leto (info: 051/260-506, info@janez-puh.si), je v spominski sobi na ogled kar nekaj zanimivih eksponatov, ki kažejo na čas ter življenje Janeza Puha. Videli boste fotografijo same domačije Janeza Puha na Sakušaku, njegov portret ter portret njegove žene, s katero nista nikoli imela otrok, račun za prodano staro kolo, stare motocikle in kolesa, izdelana v Puhovi tovarni, reklamne plakate, fotografijo današnjega tovarniškega kompleksa Magna Steyr in še kaj. Ker je bilo toliko požarov, je mnogo eksponatov tudi pogorelo. Ljudje zato svojih vrednih predmetov niso upali shraniti v muzeju in jih imajo raje doma, nam je povedal Janez Čeh, eden izmed skrbnikov muzeja. Samo člani Društva rojakov Janeza Puha imajo preko 400 Puhovih vozil, s katerimi se radi pohvalijo na srečanjih starodobnikov. Tudi oni prirejajo eno tovrstno vsako leto zadnjo soboto v juniju. Da pa je zbirka vedno bolj bogata, poskrbijo v društvu tudi z lastnimi sredstvi in donacijami, s katerimi odkupijo ali obnovijo stare motocikle. Eden izmed teh je tudi Puch S4 250, letnik 1935 (na sliki), ki je vreden nekje okrog 35.000 €.
En del Puhove cimprače je urejen tudi v staro stanovanjsko poslopje, ki ima črno kuhinjo, staro peč, omare, posodo, posteljo, jedilni kot, ki spominjajo na čas, v katerem je Puh živel kot otrok. Pa si poglejmo malo pobliže tega velikega človeka.
V Gradec samo s kovčkom
Janez Puh se je rodil leta 1862 in je že kot otrok kazal veliko zanimanje za kolesa. Sprva so bila to vodna kolesa – mlinčki, v katera je strmel ure in ure ter razmišljal. Kasneje je s svojim življenjskim delom zavrtel ves svet. Izučil se je za vajenca pri ključavničarju, a potem kmalu spoznal, da zanj ni dela v Slovenskih goricah. Delo je našel v Gradcu pri ustreznih mojstrih ter nenehno tuhtal o lastni delavnici in iskal boljše rešitve. Tako je kmalu prišel do izuma dveh istih koles, ki ju poznamo še danes. Svojemu podjetju je nadel ljubko ime Styria (Štajerska) in kmalu je v sodelovanju s tovarnarjem Wernerjem stekla tovarniška proizvodnja koles (leta 1899). Puhov um ni nikoli počival, že čez dve leti po odprtju serijske proizvodnje koles je izumil prvo motorno kolo z bencinskim motorjem, čez dve leti pa se je že začela serijska proizvodnja. Puhovih 1100 delavcev je moralo imeti pridne roke, da je zadostilo potrebam vedno bolj rastočega trga. Svet je namreč kmalu postal odvisen od njegovih izumov, ki so pomanjšali razdalje ter naredili dostopne še tako odmaknjene kraje. Da je bil Janez dober podjetnik, kaže tudi to, da je sam snoval reklamne plakate za svoje proizvode. Že takrat se je zavedal, da je za prodajo potrebna tudi dobra reklama. Tudi njegovemu prvemu avtomobilu je kmalu sledila serijska izdelava. Ker ni hotel ostati samo na tleh, je leta 1909 izumil motor za zrakoplov. S svojim delom ter podjetjem je postavil temelje še danes uspešnemu velikemu podjetju Magna Steyr, Steyr Daimler Puch. Je pa osnoval tudi številne izboljšave šivalnega stroja.
Čeprav je že s 14 leti odšel v svet, svojega domačega kraja ni pozabil nikoli. Rad se je vračal. Oskrbnik Janez Čeh, ki nam je razkazoval muzej, je na vprašanje, kakšen je bil Puh kot direktor in oseba, odgovoril, da je bil dober človek, če ne bi bil, mu ne bi uspelo priti tako daleč. Ko je šel v Gradec, je imel samo kovček. Bil pa je tudi velik ljubitelj motorističnih dirk. Na eni izmed tovrstnih dirk je zaradi možganske kapi tudi umrl, star le 52 let, pokopali pa so ga v Gradcu.
Ker je Puh deloval in živel v Gradcu, si ga tudi Avstrijci prisvajajo kot njihovega izumitelja. Kakor koli že, njegova zapuščina je in bo ostala. Izumi, številne zasebne zbirke, muzej v Gradcu in pri nas, številne ulice, imenovane po njem, Puhov most čez Dravo na Ptuju, študije, knjige, društvo v Juršincih in Ljutomeru – vse to bo ostalo in pričalo dalje.
