Kar nekaj časa je že, ko sem si na internetu ogledala filmček o Knjižnici na oslu in njenem pobudniku z imenom Luis Humberto Soriano Bohorquez. Bila sem tako navdušena in ker sem po naravi radovedna, sem seveda iskala naprej. Našla sem še nekaj podobnih filmov, intervjujev z Luisom in se potrudila najti tudi njegov naslov. Tako se je začelo najino občasno dopisovanje in včasih me je v poštnem nabiralniku čakal tudi kakšen njegov klic na pomoč. Ker je profesor Luis prav tako knjižničar kot sem sama, sem se odločila, da njega in njegovo delo predstavim tudi slovenskim bralcem.
Luis, bi se nam najprej predstavili?
Rodil sem se 6. junija leta 1970 v Valledupar Cesar. Skoraj vse življenje sem živel v Gloria Magdalena, mestu, ki ga imam nadvse rad in kjer sem skupaj z družino preživel najlepša leta. Tudi projekt Biblioburro – Knjižnica na oslu, v katerega je vključenih toliko otrok, me navdaja z globoko srečo. Poročen sem s čudovito žensko, Diano Arias, ki je pridna kot mravljica in me podpira v vsem. Z njo se lahko zares veselim življenja. Imava tri čudovite otroke, najstarejši je Carlos David, nato sta se nam pridružila še Susana in Juan Pablo. Moji otroci so trije zakladi, ki mi jih je podaril Bog. Na Univerzi v Magdaleni sem študiral španščino in književnost, poslušal sem tudi predavanja o vzgoji in njenem vplivu na družbo.
Zakaj ste ustvarili Biblioburro – Knjižnico na oslu?
Knjižnica na oslu se je rodila iz potrebe. V mestu Gloria Magdalena v mnogih četrtih ni bilo dovolj šol in učiteljev, otroci so ostajali tako rekoč nepismeni in to me je kar malo skrbelo. Doma sem imel veliko različnih knjig in želel sem jih podeliti z otroki. Tako sem nekega jutra iz hleva odvezal moja dva »brezdelna« osla, nanju natovoril knjige in začel veliko pustolovščino. Krstil sem jo z imenom Biblioburro – Knjižnica na oslu. Alfa je oslica in Beto je osel, skupaj pa tvorita Alfa-Beto ali ABECEDO. Danes ima Biblioburro več kot osem tisoč knjig in z njim obiskujem tudi oddaljene indijanske skupnosti in veliko otrok v Magdaleni.
Je ta projekt v vaši deželi priznan in cenjen?
Počasi, zelo počasi so v Kolumbiji začeli ceniti ta projekt. Na začetku so me mnogi imeli za norca, a vedel sem, da uresničujem zamisel, ki bo dala mnogo sadov. Uradniki so se začeli zanimati za moje delo. Projekt smo skupaj prenesli v nekatere skupnosti, kjer ni bilo šol in učiteljev. Moje geslo je vedno bilo: »Če nekje ni šol in učiteljev, jih moramo tja pripeljati, pa čeprav na oslovem hrbtu. Pomembno je izobraziti ljudi, da se bodo lahko učili iz knjig.«
Kakšni so bili začetki in katere okraje ste izbirali?
Začetki so bili težki. Ljudje so mislili, da se mi je zmešalo. Sam se za to nisem zmenil, a moja družina je bila zaskrbljena. Okraji so bili v tistih časih nevarni zaradi oboroženih paravojaških enot. Večkrat so me ustavili, a ker so videli, da je moje delo koristno, sem se hvala Bogu vedno izvlekel. Obiskoval sem oddaljene, skrite vasice, kamor tehnologija še ni prišla in ki jih zagotovo ne boste našli na zemljevidu Kolumbije. Kljub temu sem šel tja in sledilo je veliko dobrega.
Je bil odziv vedno pozitiven?
Na začetku se je veliko ljudem Knjižnica na oslu zdela nekaj neobičajnega, nevarnega, nepremišljenega in norega, a sčasoma so razumeli, da jim to pomaga in jim prinaša koristi.
Na kakšen način delate? Pridete s knjigami, ostanete nekaj časa… Kako načrtujete delo, kako sodelujejo otroci in kako se odzivajo?
Imam seznam okolišev in krajev ki jih obiskujem. Seveda ne uspem vseh obiskati v enem dnevu, zato si naredim načrt po dnevih in potem krog ponovim. V vsak kraj moram priti pripravljen. Gradivo za delo pripravim v glede na teme, ki jih obravnavam. Torej izberem primerno gradivo in ga natovorim na osle. Pozajtrkujem in popijem dobro kavo, potem pa se začne moj obhod. Pot na oslu lahko traja osem ur, štiri tja in štiri nazaj. Ko prispem v določen kraj, me pričakajo ljudje, posebno otroci. Otroci so srečni, ko me od daleč zagledajo na oslu! Zelo se razveselijo, njim se zdi lepo in dobro, kar delam, zato ker se v tem projektu učijo. Nato pričnemo z dejavnostmi. V vsakem kraju ostanem toliko časa, kolikor jih potrebujemo za dejavnosti, včasih dve ali tri ure, včasih več, odvisno od tega, kaj delamo.
Je ta projekt v vaši deželi nacionalnega pomena? Slišala sem, da je v Čilu to sestavni del ljudskih knjižnic. Je vaš cilj, da bi bilo več Knjižnic na oslu in podobnih izkušenj v vsej Latinski Ameriki?
Ta projekt je mednarodno sprejet, česar nisem niti pričakoval. Bil sem v Ekvadorju, Čilu, Vzhodnem Timorju, v Španiji… Povabijo me, da podelim izkušnjo Knjižnice na oslu in govorim o vplivu, ki ga ima. Radi bi čim bolj razširili idejo Knjižnice na oslu. V Čilu in Boliviji imajo Bibliollamas – Knjižnice na lamah. Tudi v Italiji je taka knjižnica, imenuje se Serafino. Pojavljajo se v Braziliji, v Vzhodnem Timorju, v Indiji in v različnih drugih deželah, kar je zelo opogumljajoče.
Mislite, da današnji otroci berejo manj kot nekoč? Imajo morda raje nove tehnologije?
V nekem smislu lahko rečem, da so otroci, posebno v mestih, prenehali brati, da so izgubili zanimanje za knjige, malo tudi zaradi novih tehnologij. Zato moramo ljudi ozavestiti o pomenu knjig in o vsem dobrem, kar nam knjige dajo. Knjige nam razširijo obzorja. Tehnologijo pa moramo uporabljati le kot orodje, ne smemo se ji prepustiti. Sicer zanemarimo druge pomembne stvari, v tem primeru branje. Danes skupaj s Fundacion Biblioburro razvijamo projekt Biblioburro Digital. Radi bi obogatili naš program s pomočjo računalnika, projektorja, usb ključka, vzgojnih programov, kina na prostem. Moji učenci vedo, da vse to uporabljajo le kot orodje, zato ne bodo zamenjali knjig za tehnologijo. Na tem vztrajamo z vsemi močmi.
Slišala sem, da je vaš projekt vreča brez dna in da ne dosega pričakovanih rezultatov.
V nekem trenutku sem tudi sam mislil, da je tako in da gre vse navzdol. Toda potem sem sprevidel, da je moje delo zelo potrebno in koristno. Zato moja osla in jaz vemo, kaj je naše poslanstvo, zato nismo izgubili poguma in nadaljujemo.
Vas je presenetil mednarodni odmev vašega projekta?
Zelo. Tega nisem nikoli pričakoval. Vse sprejemam s ponižnostjo. Ostajam preprost človek, ki živi normalno vsakdanje življenje. Delam to, kar mi je všeč, UČIM. In osla sta moja pomočnika.
Doživeli ste amputacijo noge. Kaj ste razmišljali v tistem času in kako je z vami danes? Rekli ste, da imate še veliko dela.
Amputacija moje noge je posledica nesreče, ki sem jo imel pred nekaj leti. Med potjo je Beto, moj osel, začel dvoriti neki oslici. Začel je teči in ko sem ga skušal zaustaviti, sem padel in osel je padel name. Zaradi udarca sem imel poškodovano stegno. Bilo je zelo boleče, a ker sem vedno vedel, da se bo projekt nadaljeval, nisem bil žalosten, vse sem predal v Božje roke. In tako sem še vedno tu in nadaljujem z delom..
Nam lahko zaupate še kakšno anekdoto z vaših poti, na katerih vas spremljata Alfa in Beto?
Nekoč so mene in moja osla ustavili paravojaki. Zasliševali so me, morda so mislili, da moje delo ni pošteno. Potem uvideli, kako pomembno je. Nato je eden od vojakov prijel knjigo Paula Coelha in jo obdržal, ni mi je vrnil. Čez nekaj minut so me izpustili. Upam, da je temu človeku ta knjiga zelo koristila. V mojem projektu je deklica z imenom Gina. Ko sem jo spoznal, ni znala ne brati ne pisati. S pomočjo programa opismenjevanja se je tega naučila, potem pa je sama naučila brati in pisati še svoje starše in brate. Pravi, da bo učiteljica, ko odraste. To je res nekaj dobrega. Velikokrat sem doživljal težke trenutke. Ko moj osel Beto vidi oslice iz drugih krajev, se zelo vznemiri. Takrat moram razjahati, da ne doživim še kakšne nevšečnosti. Knjige padejo na tla, moram jih pobirati eno po eno in zopet natovoriti. Drugače pa se dobro razumeva. Alfa, moja oslica, pa je mirna in delovna.
Luis, hvala za pogovor in še veliko uspehov pri vašem delu.
Hvala vam in vsem bralcem te revije za zanimanje.
Bralce pa vljudno vabim, da pomagajo Luisu pri njegovem poslanstvu. Poleg dela z Alfa-Beto v projektu Knjižnica na oslu namreč pomaga tudi revnim prebivalcem krajev, ki jih obiskuje. Vesel je vsakršne pomoči: dobrodošle so knjige v španščini ali angleščini, slikanice, zdravila ali denarna pomoč. Pišete mu lahko na naslov: [email protected]
