Načela današnje družbe so pravzaprav v nasprotju z zadanim ciljem – pomagati drugim. Prav zato je potrebno ljudi osveščati in spodbujati k prijateljstvu.
Prostovoljstvo med mladimi zamira, dela se le še za denar, saj se drugače očitno ne da preživeti. Dejstvo je, da je treba vsak cent, ki si ga je nekdo prislužil, nekomu vzeti. Vedno več se jemlje revnejšim in vedno bolj bogatijo tisti, ki so že tako dobro preskrbljeni. Vseeno ne bi bilo slabo, da bi na primer vsak srednješolec prostovoljno namenil vsaj urico ali dve prostega časa na teden za pomoč sočloveku, ki tega ne zmore sam. Sploh v časih, ko je denarja zelo malo in večina preživlja težke čase, bi bilo treba popestriti dogajanje in razvedriti depresivno prebivalstvo. Bojimo se izgube kapitala in upada prodaje, medtem ko v nekaterih predelih sveta še hrane in vode nimajo. Sploh ne vem, zakaj se nekateri čudijo, češ kakšni so današnji otroci – takšni so, v kakršne so jih starši vzgojili. Ne moremo pričakovati, da se bodo dnevi v službi obrestovali z lepim in vzornim vedenjem. V tem sistemu depresija in živčni zlomi niso nič posebnega, pa vendar so ti problemi v družbi še vedno obravnavani brezbrižno. Navsezadnje se vsak od nas kdaj vpraša: »Zakaj bi skrbel za druge? Koga pa sploh skrbi zame?« To vprašanje tudi mene včasih obremenjuje, pa vendar vztrajam pri ohranjanju človeškega odnosa, čeprav se v večini primerov trud ne povrne. Drug problem je zaupanje. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl tisto pravo prijateljstvo brez zavisti. Vse je tako razpuščeno, da se je res težko odločiti, komu zaupati in komu ne. Enako je z ljubeznijo – veliko bolj priljubljene so kratkoročne zveze kot pa tiste iskrene, ki so bile v navadi pred kakšnim desetletjem. Zaradi takšne zapostavljenosti so mladi vedno bolj dovzetni za alkohol in droge, saj se take in drugačne prepovedane substance pojavljajo že v osnovnih šolah, izobraževanja in predavanja pa očitno nimajo veliko vpliva na to. Zgodaj se pri otrocih se pojavlja razslojevanje, ki je posledično povezano s tem, kakšni so njihovi starši. Če vrednote staršev slonijo na ljubezni, torej manj na materialnih dobrinah, so takoj zapostavljeni. Diskriminacija se pojavlja tudi pri narodni in verski pripadnosti, saj vsak zase verjame, da je najboljši.
Verjamem pa, da vsak, ki je kdaj naredil dobro delo za sočloveka, ve, kakšen je občutek, ko nekomu polepšaš dan ali celo izboljšaš življenje. Tedaj se zaveš, da si postal bogatejši, a te ni obogatil denar, pač pa zaupanje ljudi, ki si jim nesebično pomagal. Postal si velik človek, saj si razdal kotiček srca, dobre vesti, ki tudi tebi izpopolnjujeta življenje. In ta zavest je vredna več kot vse zlato na svetu. Sveti se in ti kaže pravo pot. Zato se potrudimo za lepo prihodnost…!
