Velikokrat sem že premišljevala, da je treba samo odlašati končavanje – bodisi glede česa drobnega, ki mi je v užitek, bodisi glede tistega najusodnejšega, ki me bo razbremenilo. Odlašati konec. V Bohinju, šotoru tik ob jezeru, se mi je nenehno hahljalo, šlo mi je na hahljanje. Zahahljala sem se in se zahahljala zahahljaju. Verižno pohahljavanje. Bila sem popolnoma zadovoljna. Kako čudovito odlašanje umiranja! Naj traja, naj traja!
Pa nisem brala ljubezenske zgodbe, nobenih mavričnih sanjarij. Brala sem roman Zorka Simčiča Poslednji deseti bratje. Že od izida sem se pripravljala, da roman vzamem v roke, a nekako nisem upala. Vedela sem, o čem govori, bila sem na tiskovni konferenci, žarela sem po želji, da bi se pogovarjala s pisateljem, a se mi je zdel strašno utrujen tisti dan. Knjige takrat nisem kupila. Strah me je brati, če v naprej vem, da bo tematika strašna. Na podoben način ne grem v kino, če je strašen plakat. Iz kina grem, če so strašni prvi akordi. Imam samo en slepič, si rečem. Samo eno srce.
Zorko Simčič pooseblja zgodbo slovenskih izseljencev po 2. svetovni vojni, tudi zgodbo argentinskih Slovencev. Odraščala sem s predsodki, počasi sem mehčala predstavo, skozi desetletja, ko sem srečavala izseljence v Londonu in Kanadi, ko sem poslušala njihove zgodbe, zdaj pa me je Zorko Simčič omehčal. Omehčale so me tudi zgodbe doma. Brat mojega očeta je bil takorekoč odnesen na Koroško iz bolnice, ranjenec, sestre so s sabo vzele vse bolnike. Roka mu je zgnila med pohodom skozi ljubeljski tunel – Zorko Simčič to grozo opiše z ene metaforo: kako je begunec čutil grobo steno predora, videl ničesar, stisnjen v množico, ki je šla skoz z upanjem, da je na drugi strani luknja odprta. Takrat je bil predor širok za eno dobro šajtrgo, mi je povedal oče. Gradili so ga zaporniki iz koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem – podružnica taborišča Mauthousen: to mi je povedala mama pred nekaj leti. V šoli se nismo učili, v Avstrijo nismo hodili po margarino, nihče mi ni povedal. Pa so tam ohranjeni temelji barak, tudi temelji krematorija!
No, moj stric s Koroške, ki ga žal nisem nikoli poznala, se je na Koroškem brez roke preživljal kot pleskar. Tu se naslanjam na roman Maje Haderlap Angel pozabe – le da tu spoznavam koroške Slovence, med katerimi so po vojni skušali živeti tudi begunci iz Jugoslavije, tisti srečneži, ki niso bili poslani nazaj – to je pa druga zgodba – ki pa se je seveda dotika tudi Zorko Simčič.
Zgodbe. Zgodbe. Same zgodbe. Z zgodbami je tako, kakor s hrano: si, kar je v tebi.
O hrani pa mi je bratranec Alojz, ki je bil lovec, povedal, da več ljudi ubije žlica kakor puška.
Zgodbe ne ubijajo, če jih ne zlorabljaš.
Slovenci po svetu, ne le v Argentini, pisateljeva zgodba in zgodbe posameznikov, ki so vgrajene v temelj naroda. Odločitev Slovencev v Argentini, da za vsako ceno ohranijo slovenskost, sem dojela kot skrb za ohranitev naroda, kot odlašanje skupinske smrti. Upor neizogibnemu. V romanu je poglavje, v katerem se oglaša Upornik, protest proti sprejemanju krivde, odgovornosti, ki je prevelika za ramena posameznika. Vprašanje samomora. Pismo Uporniku je kot odsev političnega programa v zamegljenem ogledalu. Deseta hči, deseti brat, mit o dobroti in modrosti: sprejeti usodo, čeprav je krivična. In ostati dober, pravičen. Skušati razumeti in sprejeti, da nekaj ostaja skrivnost. In nujnost ohranjanja spomina, pripovedovanja zgodbe, utrjevanja korenin in negovanja poganjkov. Biti drug za drugega in biti za druge, osebne zgodbe, skupne zgodbe. Povezanost naključnih dogodkov v celoto, v zgodovinsko dogajanje. Najsi bo prodajalec kave ali rudar, zapuščena ženska ali skrbni oče, naj bo v Južni Ameriki ali v Skandinaviji, naj se dogaja istočasno ali v različnih stoletjih, vsak ima smiselno vlogo v življenju nekoga drugega. Smisel, smiselnost, osmišljanje – to se mi je pokazalo kot bistveno početje pisatelja – ki pa je vendarle tudi človek z osebno zgodbo. V tem romanu je pisatelj moški, ki zmore vrsto vlog – oče, mož, sin, učitelj, dirigent, režiser, ki hoče napisati dramo o bratomoru in avtobiografski roman. Zdaj ga začutim kot prvoosebnega pripovedovalca, potem kot zakritega sočustvovalca z osebami, ki jih oblikuje ali ki se jih spominja ali ki jih srečuje na dolgi poti po kontinentih ali vasicah, ulicah, stopniščih univerz ali v sobicah na tesnih podstrešjih. Je hkrati pripovedovalec o drugih in o sebi, o svojem rodu in o svojem narodu, o njegovi preteklosti in sedanjosti.
Komaj čakam na priložnost, ko bom Zorka Simčiča lahko objela in se mu zahvalila. »Stisneta si roke, brez besed si gledata v oči. Najlepše, kar je človek ustvaril na svetu: stisk roke med prijatelji.« (str. 110)
Zdaj sem spet pri Hemingwayu. Komu zvoni. Prva svetovna vojna. V Bohinju je vojaško pokopališče. Uredili so ga Madžari. Pred petdesetimi leti sem bila tam. Tekstilindus, kranjska tekstilna tovarna, kjer je delala moja mama, je imel vilo za počitnikovanje delavcev, šli smo nekajkrat. Spomnim se, da je mamin mož Franci Zagoričnik na tleh pobral ploščico z napisom: Ori Pal. Napisal je pesem s tem naslovom. Ne bom šla brat, a spomnim se.
Pokopališče je bilo torej takrat zanemarjeno. Z Veseljkom sva bila tam približno leta 1985. Komaj sva ga našla. No, zdaj je urejeno, napisi so novi, trava pokošena. Imena so v glavnem madžarska, a mnogo je tudi slovenskih. Naletela sem na nekega Koširja. Mogoče prednik Mance, sem pomislila. Ozrla sem se gor, proti zahodu, v bohinjski kot, proti Komni, kjer sem hodila lani. V 1. svetovni vojni je bila tja gor speljana žičnica – pa še naprej, do Bogatina, kjer so imeli tabor, od koder so se vsako jutro podali na položaje in streljali čez na Italijane. Tudi takrat so Slovenci streljali Slovence.
Poveljstvo na Dunaju pa je imelo podobno idejo kot kasneje poveljstvo v Beogradu: vojake je treba poslati daleč od doma. Vitomilov oče je bil dodeljen bosanskemu polku, padel je v Besarabiji. Moj dedek je bil ujetnik v Rusiji. vrnil se je pet let po prvi svetovni vojni, ko so ga imeli že za mrtvega. Ustavil se je v Cerknem in tam spoznal mojo babico, ki je bila potomka Napoleonovega vojaka. Na Vršiču so kosti ruskih ujetnikov – kako so jih prignali tako daleč! Moj brat je bil v vojski na Kosovem, bratranec v Makedoniji. Veseljkov oče, jugoslovanski oficir, je bil v šestdesetih letih v vojski v Libiji.
Blejsko vojaško pokopališče je urejeno, ograja pa že gnije. Madžari najbrž ne pridejo vsako leto.
Poletje je. Počutim se lahkotno, oblačim se v rdeče in rumeno, plavam, posedam pred glasbeniki, ki jih je Ljubljana polna, počutim se srečno in zadovoljno, a z mislijo sem z padlimi vojaki in izgnanci. Kakor da bi iz ozadja nenehno prihajala glasba v žalostnem molu.
Mogoče pa je zato moje hahlanje tiho. Začutim ga samo kot sproščeno, valovito dihanje.
