Odstavki iz Švice
Zadnji dnevi septembra. Zjutraj nisem in nisem mogla oditi, je bila že enajst, ko sem prišla do mehanika, nekaj je ropotalo in gretje ni delalo, potem še dala oprati okna, zunaj in notri, tako da sem prišla ob pol šestih do majhnega hotela, zavila sem na slepo s ceste pred Salzburgom.
Odločila sem se, da ne bom spala v avtu. Ne, končno nič več v avtu. Šla na večerjo – vse vključeno. Sploh ne drago, manj kot 100 evrov, pa bazen in savna. Si vzamem krasno juho, potem pa krožnik solate, vsega po malo, malce sira, vodo. Komaj pojem. Pa pride natakarica in vpraša, kaj hočem za glavno jed. Samopostrežba je samo za predjed … nisem mogla verjeti.
Skratka, mi je kar šlo. Od 1. avgusta do zdaj nisem imela sprostitve. Najprej Srbija, ki me je precej iztirila. Precej časa sem prebila pri bolni prijateljici. Povrhu sva z Marit padli v knjigo o jezercu, tako da sem imela občutek, da nisem niti dihala. Ona je bila sploh navdušena in je klicala skoraj vsak dan in ni dojela, da ne počnem samo tega, da sem hkrati še v razmerjih z drugimi. Ona je ravno končala s kemoterapijo in se drži v glavnem doma, mož je v službi. Za vikende pridejo njegovi otroci, med tednom pa počiva. Jaz pa počivam med vikendom, ko so vsi drugi z družinami – sem pa še jaz s svojo – sama s sabo, sebi svoja sestra, s katero se nenehno nekaj pogovarjam. In sebi svoja gospodinja in sebi svoja žena in sebi svoj otrok. Po potrebi. In če kaj zares delam, delam v soboto in nedeljo.
Tisti prvi večer v hotelu, po komaj štirih urah vožnje, me je rahlo bolela glava. Že dolgo ne. Enkrat v Srbiji, mislim, da letos še nisem porabila šest protibolečinskih tablet. Moram malo pregledati rezerve, najbrž je veliko tablet prestaranih. Rada imam angleške, nanje sem vajena. Nekaj jih imam še iz Veseljkovih časov – torej več kot deset let. Pa še primejo. Teh, ki jih prodajajo tukaj, ne poznam.
Šla sem v bazen, tudi v savno in džakuzi, in se spomnila prizora iz filma Pretty Woman – Julia Roberts poje v velikem džakuziju, pene do vratu, vidiš, da leži v dišeči sopari. Zgrabilo me je veselje, da bi pela – ko bi le znala. Znam samo brundati. Če ne bi zapirali, bi spala kar v vodi.
Ne pravim, da se identificiram z J. R. Vem, da sem zmečkana poležana skrivenčena nesimetrična kratka brezpostavna ženska poznih srednjih let, se niti ne sekiram, ne preveč, zato pa še zmeraj lahko sanjarim o Jean Paul Belmondu in Robertu Redfordu ali Colinu Frithu ali ali ali ali. Zakaj bi se človek nazaj držal!
Spala sem slabo. Kljub prekrasni hribovski pokrajini, kljub nebu, polnemu zvezd, je v hotelu ropotalo zaradi bazena. Ne prenesem enakomernega ropotanja. Lahko spim ob avtocesti ali ob razburkanem morju, a najrahlejši enakomerni šum me obrezumlja. Nadaljevala sem pot proti Münchnu in se odločila za Garmisch Partnkirchen. Kakšne gore! To pa so gore! Spomnim se tega imena iz časov, ko je bila mama v Londonu in je gledala smučanje. Zdelo se mi je tako eksotično. A mesto samo po sebi ni nič posebnega, razen nekaj lepo pobarvanih hiš. V zimski belini barve vzamejo dih, zdaj pa je bilo sončno, jesenska zlatnina. Hoteli tik ob cesti. Šla sem dalje. Hotela sem nekaj na samem, nekaj mirnega. Čudovita alpska pokrajina, čudoviti hribi. Našla sem. Drži se vasice Lermoos. Kupila sem jabolka in sir, potem jedla na klopci. Bil je krasen dan, sonce, vroče, ura kake tri, štiri. Zagledala sem moderen hotel, imenuje se CUBE. Od zunaj je videti kot kak ledenik. Zanimivo, obrnila sem in šla pogledat. Zvabila me je tudi žičnica, ki je očitno obratovala.
Notri je velik kvadraten hodnik, ki sega do stropa, pet nadstropij visoko, imajo dvigalo in nekakšno stezo, tako da se kolesarji lahko pripeljejo gor v peto nadstropje. Prikolesarijo v restavracijo. Stene so bodisi rdeče, rumene, modre ali zelene, barva se rahlo spreminja zaradi osvetljave. Tudi hotel od zunaj so osvetljevali – na srečo samo do polnoči, zelo me je motilo.
Cela stavba je videti kot kocka iz pleksi stekla.
Vzela sem sobo in šla ven. Žičnica naj bi obratovala do petih. Koliko daleč pa je peš nazaj? Dve uri. Torej, lahko se vrnem še za dne! Peljala sem se na gorsko sedlo, kjer so se pasli škotski dolgodlaki biki. Legla sem v travo in zaspala. Dobro, da sem se zbudila! Če bi se stemnilo medtem, bi ne mogla nazaj. Morala bi prenočiti zunaj.
Hotela sem počakati na sončni zahod. A imela sem še pot navzdol. Žal po vzhodnem bregu, tako da sem pustila sonce zahajati brez mene, da se tako izrazim.
(V angleščini je star izraz, ki ga uporabijo, ko hočejo reči, da je nekdo poln samega sebe: petelin, ki, stoječ na gnoju, misli, da sonce zaradi njega tako zgodaj vzide.)
Rada gledam sončni zahod. Mislim, da je to moje najljubše opravilo.
Vzhode pa zamujam.
Vrnila sem se ravno do noči. Videla sem rdeče vrhove. Bilo je nebeško.
Ko odpreš svojo sobo, imaš najprej predsobo, kjer so razne naprave za obešanje koles, smuči, smučarske opreme, za sušenje nogavic. Potem stopiš v kopalnico, potem pa v spalnico, v kateri ni stola in mize, je samo postelja. Ven vidiš samo skozi četrtino okna, ker je okrog in okrog stavbe nekakšna steklena lupina, ki je deloma zaprta z neprosojnim, deloma s prosojnim steklom. Spet arhitekt, ki dela na računalniku! Dvomim, da je kdaj prespal v tej mojstrovini.
Na srečo sem imela pogled na prekrasen kos gore. Rekla sem si, da sem srečna, in verjela sem si.
A spala spet nisem. Zdaj me je motila nekakšna zračna naprava, ki je delovala nekje v sobi, a nisem mogla ugotoviti, kje bi se jo dalo ugasniti. Šla sem dol, v pritličje, sredi noči, a nikogar ni bilo v recepciji. Hotela sem iti iz hotela, da bi videla vsaj zvezde. Skozi okno ne moreš videti ničesar, ker se ne moreš skloniti ven. Bila je prekrasna črna noč. Pa nisem mogla iz hotela. Nikjer nikogar. Vse zaprto. Vrnila sem se v sobo. Na gladkih linolejastih tleh so čevlji škripali, da sem se bala, da bom sprožila kakšne alarme.
Zato sem po zajtrku odšla, čeprav sem imela namen ostati kak dan. Ni se mi mudilo. Ni bilo drago. Pokrajina čudovita. Tisto brnenje naj si pa zataknejo nekam!
Peljala sem se kake pol ure daleč, ko sem opazila znake za jezero. Šla sem peš okrog, tudi plavala. Voda je bila topla. Najprej sem skromno namočila noge, potem pa se nisem mogla premagati. Čudno se mi je zdelo, da telesa od pasu navzdol nisem čutila, ni me zeblo ali kar koli, roke pa sem imela pokrite z mravljinci. Ali je bila voda spodaj toliko toplejša, topla kakor moje telo, ali pa tako mrzla, da sem zmrznila? Ne vem. Kar hitro sem šla iz vode. Ustrašila sem se krča ali nepričakovanega vrtinca. Kaj pa veš, nihče drug ni plaval. Lahko je celo zastrupljena voda?
Počutila sem se malce prestrašeno in odlično.
Pohajkovanje sem zaključila okrog štirih in bil bi čas, da najdem prenočišče. Pomislila sem, da bi vzela sobo na robu jezera in se naslednji dan peljala z žičnico na vrh gore, ki mi je vabeče stala tik pred nosom. A pomislila sem, da je ob jezeru najbrž polno komarjev, saj me je eden našel celo v neprodušnem Cube hotelu. In ko sem vprašala, koliko soba tam stane, sem se obrnila na peti. Trikrat dražje kot v Cube. Naj imajo. Grem dalje. Zagledam znak za kamping. Zakaj pa ne, še nikoli nisem prespala v kampingu. Nikoli. Pa že od otroštva si želim.
Bilo je res krasno tiho. Dobila sem mesto, zaparkirala in šla na sprehod. Nad naseljem šotorov in prikolic sem sedla na klopco in počakala sončni zahod. Planota, podobna Mežaklji. Okrog in okrog čudovite bele skalnate gore. Žarele so od zahajanja sonca, bila sem pretresena. Kaj mi manjka, sem si rekla.
Prezgodaj je bilo za spanje, čeprav je bila že tema. Vzela sem svetilko in šla na še en krajši sprehod in potem v restavracijo na vroče mleko. Okrog in okrog se pasejo krave, mleko pa servirajo v skodelici za kavo, dober deciliter. Stalo je pa dva evra. Popila bi šest takih porcij. Ko je prišel natakar, sem mu dala napitnino. Umišljala sem si, da sem premogla zaničevalni pogled, a on ga ni opazil. Brez zadržkov je pobral drobiž. Počutila sem se vredna lastnega posmeha.
A natakar ni kriv, sem si rekla. Tako bi rekel Veseljko. Če je bil kdaj kdo neprijazen, je rekel: kaj pa če ga doma žena tepe. Tako me je zmeraj pomiril.
Vso pot premišljujem o Veseljku. Takole sva potovala po Evropi, domov in nazaj v London, ničkolikokrat. Vedno sva spala v avtu, oba, v majhnem Roverju. In na kratke sprehode sva hodila med potjo, da sva si raztegnila noge.
Domov sva prišla utrujena, s poleni namesto kosti, umazana. Enkrat sem protestirala, da ne grem taka med ljudi. Ustavila sva se v Bohinju. Spomnim se socialističnosti hotela. A Veseljkov brat je delal na policiji. Zjutraj je prišel na zajtrk. Z Jesenic so ga obvestili, da sva šla čez mejo. Hotel pa je že obvestil policijo, kje sva spala. Mogoče je zato Veseljko hotel spati v avtu. »Kar srh gre gor po meni,« bi rekel v pravem tolminskem narečju. To naju je zmeraj spravilo v smeh.
Ljudje v prikolicah so pogasili luči, bilo je popolnoma mirno, ko sem zlezla v avto. Odprla sem okno, čisto malo. V avtu imam zmeraj občutek, da se lahko zadušim. Vsi tisti filmi o samomorih v garažah. Krasno tiho. Zaspala sem. Krasno. Dokler ni pricvilil komar. Potem je bila norišnica. »Štala,« bi rekla moja Nataša, ljubka ruska svakinja, ki jo je slovenščino najprej učila moja mama. Smešno pri njej je, da ne ve, kaj je popačenka, in jo izgovori s popolno resnostjo lepo vzgojene gospodične.
Bila sem že takorekoč v Švici. Dva dni prezgodaj. Najbolje, da grem pogledat svoj samostan. Mogoče pa me lahko prenočijo kako noč prej. Ta Evropa je res majhna.
V ekranček v avtu sem vtipkala Frauenfeld. Ker je to mesto blizu Ittingena. Potem sem pa vpisala Ittigen, ko sem že videla znake za Ittingen, pa me je ekran peljal mimo Züricka, kar se mi je zdelo zelo sumljivo. Pogledala sem na zemljevid. Seveda, narobe sem črkovala. Tipično, ne bi vozila jaz, če se ne bi zgubila. Z Manco si vedno vzameva pol ure rezerve. Še nikoli nisva šli nikamor, ne da bi se vsaj enkrat vsaj malce izgubili.
Pa tik pred ciljem. Jezna. Naredila sem petdeset kilometrov brez potrebe.
Na podoben način sem mislila oditi v Švico že dan prej, saj sem mislila, da naj bi dan pred odhodom nastopala za gozdarje v Ratečah ob Savi, torej nekje pri Kranjski gori, pa bi šla potem kar naprej proti Avstriji še isti večer. Zadnji hip sem ugotovila, da sem morala pravzaprav iti v Radeče v Posavju. Na zemljevidu pač ni bilo Magolnika nikjer v bližini Kranjske Gore. Razkuštranost, ki mi jo je pripela Manca kakor ljubkovalno karakterni nadimek, se mi dobro prilega. Jaz sem bolj groba. Gre za navadno šlamparijo.
V Ittingen sem prišla v soboto, a hiško so mi bili pripravljeni dati šele v penedeljek, kakor je bilo dogovorjeno. Čeprav je bila prazna. In kje sem spala? V avtu. Zarečen kruh. Ni se mi ljubilo voziti nikamor več. Parkirišče imajo krasno. Rahlo je deževalo, uspavalo me je kapljanje z drevesa, pod katerim sem parkirala. Šla sem hodit. In tudi v nedeljo sem ves dan hodila. Spala odlično. Obakrat. »Ni ga čez dobro parkirišče,« bi rekel Veseljko.
Ključe so mi torej dali v ponedeljek ob treh. Pravila so pravila. Tako so mi dali vedeti, da sem prišla v urejeno deželo. Receptorka je imela mapo z mojim ključem na istem mestu, kakor jo je imela tista v soboto, in z istega mesta jo je vzela v ponedeljek ob treh in mi jo prijazno izročila. Zunaj me je že čakal Thomas, krasen kodrast črnolas mladenič, no, štirideset, ne več, najbrž oskrbnik. Pokazal mi je, kako in kaj, peč, drva. Bilo je nenavadnih 25 stopinj, a prišel je oktober, torej bo prišel tudi mraz. Zdaj sem v urejeni deželi.
Tukaj sem na nekakšni štipendiji. Ne vem, kdo jo podeljuje. Priborila sem si jo preko Društva pisateljev. Še čudno se mi je zdelo, da so me izbrali. Oktober najbrž ni dober mesec za literate, ki so profesorji in akademiki. Jaz pa sem navadna svobodnjakinja, šla bi kateri koli mesec.
P. S.
Od tu naprej sledi dvesto strani nekakšnega dnevnika, ki ga moram urediti – ne, ki ga bom mogoče uredila, ni pa nujno. V glavnem sem spala, jedla, hodila, brala in pisala. Malce slikala. Udeleževala sem se delavnic z ljudmi s posebnimi potrebami. Na ittingenški posesti jih živi in dela šestdeset. Šla sem v štiri okoliška mesta, si ogledala muzeje in rob Bodenskega jezera. Čudovita jesen, samo dvakrat je malce rosilo. Na zadnjem izletu mi je začelo nekaj ropotati v avtu. Ko sem se vračala, me je bilo pa res strah, zlasti v tunelih. Vozila sem tako napeto, da sem se po nekaj urah vožnje morala ustaviti. Morala sem zatisniti oči. Samo za urico, sem si rekla. A spala sem devet ur, na parkiršču pri Münchnu, stisnjena med tovornjake. Izkazalo se je, da je ropotala izpušna cev. Če sem kdaj začutila veselje nad vrnitvijo v domovino, sem ga začutila tisti trenutek, ko sem pripeljala na dvorišče mehanika Gantarja v Naklem. Tam, kjer sem pot začela. Tako sem ugotovila, da me ne reši noben samostan in nobena poduhovljenost in nobena zavest o transcendenci. Odvisna sem od tehnologije. Živim v 21. stoletju. Umrla bom v prvi četrtini tega stoletja. Nad vrati moje sobe v Ittingenu je pisalo 1621. Kaj je čas? Kar se mene tiče, je to en tak večen mladenič, ki prihaja na vrata, včasih, potrka, da te na kaj spomni, potem gre, se pusti pozabiti in zanemariti, pa spet pride. Včasih potrka grobo, včasih pa čisto narahlo prasklja, kakor da bi te božal. Tu sem, s tabo sem, skupaj se bova razblinila.
Jaz se bom, on bo pa naprej trkal drugim.
A o vsem ostalem kdaj drugič, kje drugje – ali pa nikoli nikjer. Ni pomembno. Pomembno je samo sproti paziti, da koga ne prizadanem.
