V majski številki francoske revije Marie Claire sem prebrala članek o tem, kako mladi Francozi zapuščajo domovino: 29% izseljencev je starih 23 do 35 let, 27% diplomantov je lani iskalo zaposlitev v tujini, leto poprej samo 13%. Na ta članek sem postala pozorna, ker sem zadnje čase veliko slišala o naših mladih izobražencih, ki zapuščajo Slovenijo. Srečujem študente, ki že v času študija predvidevajo, da ne bojo delali doma. Pogovarjajo se o ugledu slovenske univerze. Pogovarjajo se o privatnih univerzah, kako je v Kopru, Mariboru, v Gorici. katera univerza je več vredna? Ne vem, ali se je moj nečak šalil, ko je rekel, da v Evropi velja, da je slovenski strokovnjak bolj cenjen od nemškega, če pa daš skupaj pet nemških ali pet slovenskih, se bojo pa nemški bolje odrezali.
Kakšno uro kasneje pa sem brala roman prof. dr. Antona Slodnjaka Pohojeni obraz. Nisem niti vedela, da je bil Anton Slodnjak literat, poznala sem ga kot literarnega zgodovinarja, prebrala sem zelo malo njegovega, še na slavistiki pred 40 leti, potem nikoli več. Postala sem pozorna, ko sem nekje brala, kako je bil po 2. svetovni vojni odstavljen z ljubljanske univerze in kako je moral oditi v Nemčijo. Pohojeni obraz je baje avtobiografski roman, odlomke je objavljal že leta 1932. Napisal mu je posvetilo: V spomin neki generaciji. Roman velja za Slodnjakovo zgodnje delo. Po letu 1938 je napisal tri biografske romane Neiztrohnjeno srce (o Prešernu), Pogine naj – pes! (o Levstiku) in Tujec (o Cankarju). Bo treba brati, brati, brati.
Pohojeni obraz je pripoved o gimnazijcu v zadnjem letu 1. svetovne vojne. Slovenski fantje so bili vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko. Šlo pa je pravzaprav za isto kot na začetku 2. svetovne vojne in na začetku nove Jugoslavije: za tlačenje človečnosti. Naslov je natančen. Vojna uniči celo generacijo. Zgodba govori o nekem mladeniču, a velja kot zgodba o celi generaciji. Zdaj govorimo o izgubljenih generacijah – v množini že! Zdajšnje generacije so povožene z buldožerji. 120 tisoč brezposelnih. 26 tisoč izbrisanih. Koliko zlorabljenih? Koliko neljubljenih? Koliko osamljenih?
In zakaj povezujem Slodnjakovega študenta v romanu s francoskimi in slovenskimi študenti današnjega časa? Kje je vera v prihodnost, v boljše čase? Če bi imela otroka, kaj bi mu lahko nudila, obljubila? Kaj bi mu zapustila?
"Otroci so pri kruhu", so včasih rekli kot izraz zadovoljstva. Moja mama je govorila: "Ne smem še umreti, rabijo mojo pokojnino." Naslednji bojo rekli: "Kdo me bo preživljal, ko se ne bom več mogel sam?"
Potem bo pa vse tiho. Vidim koncentracijska taborišča, ki ne bojo imela stražarjev in biričev. Notri bomo, ker tudi zunaj ne bo nič boljše.
Prebrala pa sem tudi roman Anatola Franca (1844 – 1924) Kuhinja pri kraljici Gosji nožici (1883). Zvabil me je naslov, pa tudi to, da sem imela miniaturno slabo vest, ker še nikoli nisem brala nič njegovega. Na začetku sem se dokaj zabavala, pobirala sem stavke, s katerimi sem se strinjala in ki bi jih lahko prevajala v današnji jezik. "Težje je po pleminitaško jesti nego po pleminitaško govoriti." Podčrtavala sem si tudi besede, ki jih ni več v rabi. Prevajal je Oton Župančič (1920), tudi zaradi njega sem vzela knjigo v roke – kaj je hotel Župančič s tem romanom takrat sporočiti Slovencem? Kako so jo brali naši ljudje po 1. svetovni vojni? Kaj ta knjiga govori o Francozih, kaj o ljudeh na sploh?
Med smeh se mi je nenehno vrinjal grenek občutek v nebo vpijoče resnice – naj se je pisatelj še tako prestopal z enega na drugi zorni kot, naj je polagal besede učiteljem ali učencem, pijancem ali vlačugam, vsemu sem morala verjeti. Brala sem, kakor da bi bila na natezalnici. Pisatelj me je mučil bodisi z najnežnejšim peresom bodisi z vilami, niti za hip me ni pustil ravnodušno. Branje ni steklo, počutila sem se, kakor če bi me za noge vlekel po razbitinah stopnišča. A nisem mogla zapreti knjige. Hotela sem videti, kam pes taco moli. In prav taco je pisatelj najbolj prikrival. Niti enkrat se ni oglasil s svojim glasom. Popolnoma umaknjen, neprizadet. jaz v romanu je Jakob Vrtiraženj, ki bi čisto preprosto rad nekaj več od življenja.
Izgubljala sem se v mnogorečnem modrovanju, borila sem se z imeni, ki jih je prevajalec poslovenil, tako da sem nekajkrat odložila knjigo, a vztrajala sem – knjiga govori predvsem o alkimiji: ne gre za pridobivanje zlata iz nežlahtnih kovin, iz takih človeških nagnjen se avtor norčuje, temveč za odrešilno filozofijo, ki bi človeka počlovečila in izpopolnila njegovo naravo. Človek mora postati najprej dovolj nor in dovolj pameten hkrati, da bo iz vseh starih knjig in papirusov izluščil resnico in jo uporabil kot modrost, ki mu bo pomagala živeti človeka dostojno življenje. V graščini, kjer živi Astarac, nori filozof-alkimist, je še neko zapuščeno poslopje, kjer živi filozof, ki se celo Astarcu zdi nor. Oba se izkažeta za prismuknjenca, ki izrabljata prismuknjenost ljudi, ki se nimajo za prismuknjene. nenehno preigravanje videza in resnice. Vse je treba postaviti na glavo, vse je treba preveriti. Ne morem reči, ali gre za pozno razsvetljenstvo ali za nadrealistično satiro. Roman je grajen na nasprotjih: učenec in učitelj – zdrava realistična pamet proti idealističnemu nesmislu. Moški – bitje, ki naj bi bilo sposobno preobrazbe, in ženska – zapeljivka, izkoriščevalka, lažnivka, ki pa je v bistvu bolje opremljena za preživetje kot marsikateri učenjak. Napihnjenost samopoveličanega intelektualca ali prostodušnost preprostega skromnega človeka, ki je pač lačen, žejen, pohoten, vedeželen. Kot bralka sem se zavzemala za srečo Vrtiražnja in Katarine in sem do konca upala, da gre za romantičen roman o kaotičnosti iskanja ljubezni.
Anatole France je na primer Astaracu, alkimistu, plemiču, učitelju Vrtiražnja podaril takele misli o naših prednikih: "Jedli so tudi meso svojih tovarišev in slabotnih sorodnikov in prva človeška pokopališča so bili živi grobovi, sestradano in gluho drobovje. Po dolgih grozovitih stoletjih se je prikazal božanstven človek, ki so ga Grki imenovali Prometej. Najmanjšega dvoma ni, da je ta modri mož občeval v nimfovskih zavetjih s salamandrskim ljudstvom. Naučil se je od njih in je potem učil nesrečne smrtnike umetnosti, kako se proizvaja in čuva ogenj. Med številnimi dobrinami, ki so jih prejeli ljudje s tem nebeškim darom, je ena najstarejših ta, da so si živež lahko kuhali in ga pripravljali lažjega in finejšega." Potem misel pripelje do pečenk, pastet, dušenega mesa, nadevov in polpet. Spregovori pa tudi o nečednosti mesojedstva. "Blesteče slike po dvorani, straže, bogato opravljeni častniki, godci, svirajoči na tribunah Lambertove in Lullijeve arije, svileni prti, srebrno posodje, zlati vrči, beneška steklenina, plamenice, cizelirani in s svetjem obloženi nastavki – vse to vas ne more premotiti niti vas oviti s čarom, ki bi zakril pravo naturo te nečedne mrtvašnice, kjer se zbirajo moški in ženske okoli živih trupel, polomljenih kosti in raztrganih kosov mesa, da bi se z njimi pogoltno napasli."
Ljubka je pretirana ceremonioznost "jako vljudnega korarja". Ko je škof izvedel, da je korar zbolel, ga je šel obiskat. Našel ga je v zadnjih zdihljajih. Korar je rekel škofu: "Oh, oprostite visokorodje, da moram pričo vas umreti." Škof mu je dobrodušno odgovoril: "Kar, kar! Nikar se ne dajte motiti."
Takih draguljev v romanu mrgoli, ne morem pa reči, da sem dojela roman kot celoto. Po vsem študiju, po vseh izkušnjah, se Jakob vrne vrtet raženj v gostilno svojega očeta. Jabolko, ki ne pade daleč od drevesa. Vdanost v usodo. Mogoče misel, da ima človek več v sebi, kot je videti na prvi pogled. Notranje življenje, izkušnje. Vsaka pot je za nekaj dobra. Jakob se zdi srečnejši. Učenost sama po sebi osrečuje, ne glede na to, v kakšnem položaju se znajdemo, kako se preživljamo.
Naj iz čistega veselja citiram samo še en odlomek, ki se nanaša na "čudne izpremembe v morali v teku stoletij". Astarac takole poučuje Jakoba Vrtiražnja: "O tem, sin moj, preudarjam zato, da bi vam položil v dušo to trdno in zdravo misel, da izven vere ni nikake nravnosti in da so maksime filozofov, ki hočejo ustanoviti priprodno moralo, samo muhe in puhle izmišljotine. Vzrokov za nravnost kratko malo ni v naravi, ki je sama po sebi brezbrižna in ne pozna niti dobrega niti zlega. Oni so v božji besedi, ki je nikakor ne smemo prelomiti, ako se nočemo potem primerno kesati. Človeški zakoni temelje v koristnosti, in to more biti samo navidezna in namišljena koristnost, zakaj po naravi ljudje ne vedo, kaj jim je koristno, niti, kaj jim je v resnici v prid. Poleg tega ima naše običajno pravo dobršno polovico členov, ki jih je rodil edinole predsodek. Človeški zakoni se vzdržujejo z grožnjami kazni, zato se jim z zvijačo in hinavščino lahko izogneš. Vsak človek, ki je sposoben preudarka, stoji nad njimi. Kazno je, da so samo pasti za tepčke."
Dovolj, da se bralec ustavi, zamisli, tu pa tam celo zgrozi. To pa je že znak, da je knjiga dobra. Če kak roman preberem na dušek, se mi zmeraj zdi, da sem najbrž kaj spregledala ali pa res nekaj manjka.
Ne bom pa brala samo starih knjig! Prijateljica Gabriela Babnik, pisateljica in prevajalka, letošnja nominiranka za kresnika, mi je priporočila roman Polovica rumenega sonca ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. O tem pa drugič!
