Od nekdaj me zanimajo razlage zdravja in bolezni, vse metode zdravljenja s tako imenovano znanstveno medicino vred. Pred desetletjem in več sem v Cankarjevem domu soorganizirala in vodila prvo nacionalno konferenco o komplementarnem zdravljenju in bila na tekočem z vsem, kar na Slovenskem obstaja pod tem imenom. Čarovnica in zdravilka v enem od prejšnjih življenj, smo se šalili. Zaljubljena v življenje, ki bi ga rada uživala čim dlje, se mi zdi …
Kako radostno, polno in hvaležno živeti, kaj pomeni biti zdrav, o tem sem se največ naučila od velike učiteljice – smrti. Z molčanjem in opazovanjem, s premišljevanjem in pogovarjanjem. In z nenehnim branjem knjig o zdrav(ljen)ju, ki so moja vsakdanja popotnica.
Naj opišem eno od pogostih podob, povezanih z umiranjem. Ona tiha, vase zaprta oseba. Rak je bil najprej v pljučih, zdaj so metastaze po vsem telesu. Govoriva o lepoti gozda in svetlobi sonca. Počasi zastavljam vprašanja, obzirno, nežno: "Kadite?" Ona: "Ja, kadila sem pa vse življenje. Kava in cigareta, cigareta in kava." Spet malo o vremenu in potem: "Najbrž tudi veliko bolečin v duši … Moški, ki ni razumel, moški, ki vas je zapustil …" Ona: "Ja." Nadaljujeva o lepotah narave in jaz milo: "In imeli ste občutek, da ste za vse sami, čisto sami?" Ona, z orošenimi očmi: "Ja, za vse sama, tudi za vzgojo otrok." Nežno jo pobožam: "Da vam je težko in da vas je strah, o tem se pa niste z nikomer pogovarjali?" Ni se pogovarjala, z nikomer. Dokler je šlo, je hodila pokončno, vzravnana in preponosna, da bi koga kaj prosila. Dušne muke je potiskala pod preprogo: "Ne, o takih rečeh nisem nikoli govorila z nikomer."
Ena od najboljših knjig o zdravju in bolezni je študija dr. med. Walterja Webra Upanje pri raku: Duh pomaga telesu. Ker je to knjiga o celostnem načinu zdravljenja. Avtor je po dvajsetih letih zdravljenja obolelih z rakom prišel do presenetljivih ugotovitev o podrobnostih dogajanja na telesni ravni, na celični ravni, in dogajanjem v bolnikovem življenju. Kot danes vedo že mnogi zdravniki, tudi Weber pravi, da je "bolezen poskus samozdravljenja telesa". Telesa človeka, čigar duša je že dolgo, pogosto od otroštva naprej, osamljena, ne komunicira s socialnim okoljem, saj te mreže ali nikoli zares ni bilo – ali pa se je raztrgala.
In kaj je treba zdraviti? Gotovo ne predvsem ali samo simptomov! Kajti do bolezni pride takrat, ko je pretočnost blokirana, ko človek ne živi v skladu s tem, kar je njegova resnična narava. Ne sliši in ne zadovoljuje svojih avtentičnih potreb, ne zmore nahraniti duše s tem, kar si zares želi. Kot ugotavljata ne vem kolikokrat prebrana knjiga Misliti s telesom in njen avtor, zdravnik in psihoterapevt Jader Tolja: "Ko smo našli tisto, kar v našem življenju manjka, bolezenski simptom navadno nima več razloga za obstanek." Po njegovem je bolezen celo najboljša rešitev v dani situaciji, ko so nam pač na voljo informacije in energija, ki jih imamo. Ko informacije razširimo, ko spremenimo pogled, ko zadihamo s polnimi pljuči, in vse to je namen pravega zdravljenja, se bolezen sčasoma umakne. Ker je opravila svojo nalogo. Če nam ne gre, če ne zmoremo, "včasih utegne biti najboljša rešitev tudi umreti. Včasih je za nekatere smrt celo najboljša rešitev", meni psihosomatski zdravitelj. Prepričan je namreč, da na smrt tako ali tako gledamo preveč dramatično: "Smrt namreč ni konec življenja, ampak zgolj njegovo nadaljevanje na drugi, novi lokaciji. Sam jo pogosto primerjam s selitvijo. Z menjavo lokacije se namreč ne konča življenje, konča se le naše življenje v prejšnjem stanovanju."
Ker je meni v sedanjem stanovanju tukaj in zdaj tako fino, z zanimanjem sledim, kaj je ključno za dolgo prebivanje v njem. "Vse bolezni so posledica zastrupljanja črevesja (trebušni možgani!) in krvi," preporodovci vedno znova slišimo na postu z Marjanom Videnškom. Zato se učimo zdravo prehranjevati, veliko gibati na svežem zraku, hoditi zgodaj spat (pozor, če je le možno, ob desetih zvečer, gotovo pa pred polnočjo). "In treba je biti srečen," pribije vedno znova moja malenkost.
Pa smo pri čustvih! Kot je vedel že modri Lao Tse iz davne Kitajske: "Modrega človeka vodi tisto, kar čuti, in ne tisto, kar vidi." Ali kar si domišlja. In kar pametujejo okoli njega in v njem preštevilni glasovi. Kaj občutiš, kaj čutiš? To je vprašanje vseh vprašanj. Mnogi nanj ne znajo odgovoriti. "Kako to mislite, kaj čutim? Takega vprašanja si pa nisem še nikoli zastavil." Ali pa: "Joj, ko bi le vedela, kaj čutim! Saj to je moj problem, da ne vem! Vem, kaj moram. Vem, kaj drugi pričakujejo od mene. Vem … Ampak sploh ne vem, kaj v resnici čutim!"
Vsi veliki problemi posameznikov, skupnosti, narodov in človeštva so komunikacijske narave. Ne znamo komunicirati – ne s seboj in ne drug z drugim. Ne znamo in nočemo poslušati, se slišati. Ne znamo si povedati, kaj v resnici čutimo, in tega si ne upamo podeliti z drugimi, ki bi nas pri tem gledali v oči in nam sporočali, kaj čutijo ob našem sporočilu. Ki je vedno najprej energetske in čustvene narave; njegova informacijska vrednost je veliko manjša, kot si domišljamo.
Če želite prerokovati, kako srečen je kdo in kako dolgo bo živel, se morate poučiti o njegovih odnosih z drugimi, piše Jonathan Haidt v knjigi Hipoteza o sreči: "Močne družabne vezi krepijo imunski sistem, podaljšujejo življenje (celo bolj, kot če opustite kajenje), pospešujejo okrevanje po operacijah in zmanjšujejo tveganje duševnih motenj, kot sta depresivnost in anksioznost." Raziskave so pokazale, da družabni stiki koristijo celo ljudem, ki menijo, da jim ni do druženja! Zato Weber trdi: "Čarobna beseda za postati oziroma ostati zdrav je komuniciranje." Njegovo ugotovitev podpišem z vsem svojim bitjem in potrdim z življenjem, ki ga tako rada živim.
Vir: www.viva.si
