V Kristini Krhin, vedoželjni, uspešni, izvirni in vse bolj priljubljeni ilustratorki, ves čas tli želja po ustvarjanju. Le njena intenzivnost, kakor sama iskrivo pove, »valovi in prihaja v intervalih.«
Kristina je prepoznavna po številnih likih, ki jih je ustvarila. Živali in otroke v revijah Zmajček, Trobentica, Ciciban in Cicido ter junake Žura, Lilo, čarovnico Mico, miške iz Mišjega mesta ter volka, ki je iskal pravljico, v knjigah, Bibi in Gusti pa sta sploh priljubljena pujsa.
Rada ima svoje delo, saj je prepričana, da raste ob njem.
Zdi se ji, da je talent za ustvarjanje podedovala po očetu, vedno pa je imela podporo obeh staršev.
Če ne bi bila ustvarjalka, kaj bi bila?
»Bila bi mrtva, me ne bi bilo. Šalim se. Prav resno pa nisem razmišljala o vpisu na kakšno drugo fakulteto. Ne trdim, da sem že od vekomaj vedela, kaj bom počela, in da sem si že pri desetih letih zastavila cil, postati akademska slikarka. A vendar, to je bilo v meni in nič drugega. Nikoli nisem imela pravega plana B.«
Delovnih načrtov za prihodnost pa ima akademska slikarka Kristina Krhin, mamica hčerke Ule, veliko.
V zadnjih dveh letih je ilustrirala knjigo Ide Mlakar: Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo; Pravljice za male in velike avtorice Mire Zelinke; Vezeno torbico Šima Ešića; Povodni v Krki (ljudska, priredba Saše Perger).
Gospod Baroda in druge ljudske pesmi (Pavel Golia) pa so tik pred izidom za Knjižnico Pavla Golie v Trebnjem.
