Zraven dežja, zvončkov, trobentic in pokopov slovenskih podjetij naplavlja letošnja pomlad na srečo tudi bolj vesele dogodke. Te dni potrebuje veliko sape slovenski gledališki igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, viktorja za življenjsko delo in številnih drugih prestižnih nagrad, Jurij Souček. Ne le za pihanje mastnega števila sveč na svoji rojstnodnevni torti, pač pa tudi zato, da je še vedno kos vsem odrskim vragolijam, ki ju počneta njegova legendarna pujsa.
Majhni otroci dobro poznajo Pipija in Melkijada, starejši otroci pa se ju še vedno izvrstno spominjamo. Energični upokojenec, ki naj bi to bil že dobrih 15 let, se ne da. Miga naprej in teka po odrskih deskah, kot bi imel par desetletij manj. Izbrano družbo mu je delal na zabeljeno dobri 101. ponovitvi uprizoritve velikega in malega pujsa v ljubljanski Drami Andrej Murenc.
Skupaj sta pripujsala do nekaj vsesplošnih resnic, kot recimo da je stanovanjski blok velik svinjak za ljudi; da ne le prašiči, ampak tudi ljudje živijo na koruzi; da se na svetu vse plača – tudi sladoled in svinjska krača in tako naprej.
Souček je Pipija in Melkijada napisal po motivih nemške zgodbe Elke in Dieterja Loewe (v originalu Piggeldy und Frederick) z Matjažem Briškim. Za odrsko življenje zabavnih prašičkov so odgovorni režiser Robert Waltl, scenograf Vasja Semolič, koreografinja Rosana Hribar in pisec glasbe Uroš Rakovec. V človeške obleke ju je stlačila kostumografinja Ana Savić Gecan in nobenega dvoma ni, da sta tudi svinjska rilca njena ideja.
Po končani predstavi sta se Pipi in Melkijad prišla velikokrat priklonit navdušeni mali in veliki publiki, ki ju je nagradila s svinjsko dolgim aplavzom. Potem je starejši, pametnejši in nasploh boljši Melkijad prišel na oder še enkrat, pobral košaro svežih rož, ki mu je bila namenjena za 80. rojstni dan, in odpujsal v zakulisje.
Jaz pa domov. Zadovoljna. Da sem bila 45 minut spet lahko otrok.
