Ko mine pet let

0
237

Ko mine pet let (Federico García Lorca), razmišljanje o gledališki predstavi Španskega gledališča: El grupo de teatro español de la Facultad de Ljubljana HIPERCLORIDRIA

 

Vsi smo večni iskalci.Lastovk, ki nam pojejo pesem o zvezdah, mandljevih oči in otroškega nasmeha, zvoka vlaka, ki je v deževnih nočeh peljal v neznano, konjev, ki so butali ob stene žil in napovedovali nekaj divjega, čarobnega moškega vokala, ki je sladil jutra, razdalje morja, ki združuje, hulahop obroča, ki hipnotizira, poti, ki bi nas zmogle pripeljati k sebi.

Vse sestavine vržemo v ventilator besed in še toplo postrežemo!

 

GLEDALIŠČE:

Brez dvoma lahko venomer zatrdim, da je bila odločitev za špansko gledališče ena najboljših v mojem življenju. Že v prvem letniku faksa me je povleklo in od takrat se me to navdušenje vztrajno drži, še več!- vsako leto se še namreč stopnjuje, čeprav se mi je že nekajkrat zdelo, da je prav to zadnja predstava, v kateri igram.

Ta skupina ljudi, s katerimi vsako leto dahnemo življenje delom španskih avtorjev, žari neko posebno energijo.Gledališke deske vsem nam na poseben način legitimizirajo kreativne domislice, trenutne vzgibe ali pa naključne prebliske, ki služijo samo za hec. Legendarna »miiiijav« ali »pistolero«, izrečena na predstavi Krvava svatba, medtem ko naj bi se tri osebe na odru potiho pogovarjale, danes sprožita vale smeha. Nekoč nam je naša »teatralka« nalila čistega vina in podala mnenje, da smo pravzaprav vsi ekshibicionisti. Bo že držalo, a to znamo združiti s prijetnim in koristnim, kot se ob takih priložnostih rado reče. Utrjevanje in nadgradnja španskega jezika, poglabljanje vedenja o književnosti, improvizacija, gledališke spretnosti, izmišljevanje neštetih igric: najbolj uspešna je tista, ki smo ji nadali pomen antiasociacije, prav tako vedno prisotno ustvarjanje alter egov: Jože iz Dolenjske, Kozorog, Delfin iz Ekvadorja, Jezus in Marija, Jean Luc (modni fotograf iz Pariza) in pretendentke za fotomodel, kavboj Jimmy in Samo Mišica (inštruktor fitnesa), nenazadnje pa smo se podučili tudi v kuhi in izdelavi kostumov ter rekvizitov za 16 oseb na intenzivnih vajah, kamor gremo enkrat letno za podaljšan vikend.

Z našimi predstavami smo rasli in gostovali tako doma kot na tujem. Osebno sem največ črpala iz omenjene Lorcove Krvave svatbe ali Bodas de sangre. Moj lik je bila mati, ki so ji pred očmi ubili moža in najstarejšega sina, pri tem pa ni trznila z očesom. Čustva je zadrževala v sebi in vse upe polagala na preostalega sina.Njegova bodoča nevesta na poročni dan zbeži s svojim bivšim ljubimcem Leonardom.Moj sin ju zasleduje in v spopadu umreta oba z Leonardom, nevesta pa me pride prosit, naj jo ubijem.Močno delo polno simbolike, prepleta ljubezni in smrti je sicer deloma spominjalo na telenovelo, obenem pa mi omogočilo spoznanje, kako globoko lahko trpi človek, ne da bi se tega sam zavedal in kako ta zatajevana bolečina prej ko slej privre na dan…

Letos, dve leti kasneje, sem zopet mati v Lorcovem delu Ko mine pet let ali Así que pasen cinco años. Sama sem po smrti svojega moža, življenje posvetila znanosti in so mi zavoljo tega »realne« stvari drugotnega pomena. To noč naj bi se zgodil lunin mrk, sedaj pa imam drugo težavo.Moja hči me namreč tik pred domenjeno poroko seznani z dejstvom, da se ne bo poročila.Vse se vrti okoli neuslišanih ljubezni in naše neodločnosti, omahovanja, strahu, ki nas hromi in peha v obup, v sanje, v neskončno čakanje in hrepenenje, v to, da stavke začenjamo s če in v pogrešanje ter melanholijo za nečem, kar se sploh ni nikoli zgodilo.Čas vseskozi teče dalje in leta minevajo, ljubezenska razmerja pa ostajajo nasanjani konstrukti, ki počijo v trenutku, ko bi se jih želeli dotakniti. Legende, sanje, smrt in ljubezen ostajajo večne teme.

 

Publika nas z navdušenjem sprejema že 10 let, mi pa se te dni polni vznemirjenja in navdušenja odpravljamo na festival v Galicijo.