Recimo, da vam zgodovina nikoli ni ležala ali vas posebej zanimala. Sedaj pa si predstavljajte, da vas inštruira Jurij Zrnec. Saj ne gre, da bi se uprl…
Življenje razvpitega Nerona je tokrat zaživelo v zanimivi pop-rock operi Slovenskega narodnega gledališča. Scenarij je napisal Andrej Rozman Roza in to odlično! Na tisti svoj genialen način: duhovito, komično, ironično, srhljivo in strašno zanimivo ter udarno. Začiniti tragedijo s komedijo ni šala, a Roza je ponovno navdušil.
Z režijo zadnjega rimskega cesarja se je ukvarjal Matjaž Zupančič in z notami se je poigral Davor Božič. V drami je namreč slišati govorjenih besede le za vzorec, preostanek je odpet.
Neron je starodobna zgodba na novodoben način. Med dogajanjem v starem Rimu in novi Sloveniji je dovolj vzporednic, da je humorna aktualizacija zgodbe odlična. Vse je še vedno tako, kot je bilo nekoč: gonja za oblastjo in močjo, čistke, povzpetništvo, koristoljublje in moralne vrednote na dopustu.
Zrnec je znova potrdil, da je moral biti s svojim izvirnim zrnom humorja že rojen. Njegova igra je prepričljiva, enkratna in gledalec se le stežka upre občutku, da se v igranju vloge najbolj igra on sam. Navkljub tragiki zgodbe se občinstvo noro zabava. Jasno, pred njimi je Zrnec: gestikulacija, grimase in zgodba telesa ničkolikokrat govorijo tako iskreno, da spominjajo na številne like, ki jih je v svoji karieri že upodobil.
Zna tudi peti! Sicer ne tako brezhibno kot druga žena Poppaea Sabina, ki jo je proti koncu predstave umoril (Pia Zemljič; da ne bo pomote, Sabina – ena in edina Jurijeva prava žena – je še vedno živa in na porodniškem dopustu). Za najvišje pasaže se zdi, kot bi mu zanje glas posodil kak Predin, a v glavnem je pel dobro. Kot ostali igralci.
Najboljša glasbena spremljava je bila ob monologih Seneke – filozofa in Neronovega učitelja (Janez Hočevar), ki je odigral najbolj pozitivno vlogo v dramatični predstavi o razvratnem mladem razuzdancu, čigar mati (Polona Vetrih) je naredila vse, da ga je spravila na prestol, za katerega ni bil ne zrel ne sposoben. Vsaj tako pravijo zgodovinarji in tisti, ki mlademu vladarju (umrl je pri 30.) očitajo, da se je preveč zanimal za posvetne reči in umore, s katerim ni prizanesel niti svoji mami.
Scenograf Alen Ožbolt je za ozadje dogajanja postavil izvirno areno: kraj med onostranstvom in tostranstvom, zatočišče mrtvih in živih, mesto veselja in žalosti, presečnico med dobrim in zlim. Kostumografinja Bjanka Adžić je bila zvesta priviligirani rimski barvi, ki jo je tu in tam duhovito obogatila s sončnimi prebliski. Gibom je dala svoj pridih Tanja Zgonc in razgibala igralce ter dogajanje na odru do občutka, kot bi sedeli na Broadwayu.
Ocena: kot feferon – bolj je pekoč, bolj si ga zapomnite. Takoj na predstavo!
