Nepisano pravilo v poslovnem svetu pravi, da se je treba izogibati pogovorom o politiki in religiji. V zasebnem življenju pa se stvari lahko precej zakomplicirajo, ko gre za hrano. Mesa ne jem že več kot deset let in v tem času se je zaradi mene obremenjevalo precejšnje število gospodinj, ki so organizirale trgatve, sedmine, rojstne dneve in obletnice. V moji ožji in širši družini je navada, da se gostu, ki pride na vljudnostni obisk, ponudi hrana, zato so tudi ti dogodki minevali v stresnem ozračju.
Nimam navade pričakovati, da se bodo ljudje okrog mene pretirano prilagajali mojemu načinu življenja. Mnogokrat pa sem bila precej v zadregi, ko sem opazovala, kako zelo zaskrbljene so bile moje gostiteljice, ker me ne morejo nahraniti, oziroma so menile, da me ne morejo nahraniti. Na koncu se je v hladilniku vedno kaj našlo, pravzaprav smo skupaj ugotovile, da je poln sestavin za dober in obilen vegetarijanski obrok.
Sčasoma se je moj občutek krivde, ki je zrasel iz zadrege, ker sem vegetarijanka in stresen gost, polegel ob spoznanju, da ima vsak človek svoje posebnosti, ko gre za hrano in prehranjevanje. Pri meni so pravila jasna, ne jem mesa, vse ostalo pride v poštev. So pa ljudje, ki jedo vse, razen … Zanimivo je, česa nekateri ne jedo. Nekoč bi skoraj pripravila lososa za prijateljico, pa sem še pravi čas izvedela, da ga ne mara. Neko poletje sem spoznala fanta, ki ne mara paradižnika, do takrat si nisem predstavljala, da obstajajo ljudje, ki ne marajo paradižnika. Tudi rukola na krožniku ne bi razveselila vsakega. Najbolj naporni pa so pri jedi ljudje, ki na pamet zrecitirajo, koliko kalorij vsebuje posamezna jed in zakaj v prevelikih količinah ni zdrava.
Zmeraj se malo zabavam ob prepričanju mesojedcev, da vegetarijanci jemo neokusno hrano in smo zmeraj lačni, ker se človek ob jedeh, ki ne vsebujejo mesa, ne more do sitega najesti. Meso daje jedem posebno aromo, to je dejstvo. Če meso črtamo z jedilnika, se znajdemo pred izzivom, kako ta okus nadomestiti, kako pripraviti okusno hrano brez mesa. Črtanje mesa z jedilnika vegetarijance prisili, da pri kuhi postanejo ustvarjalnejši, preizkušajo vedno nove začimbe oziroma stare uporabijo na nov način. Ponavadi v prehrano vključijo tudi živila, ki so zdrava, vendar se v tradicionalni slovenski kuhinji manj uporabljajo; k tem živilom spadajo na primer čičerika, različni oreški, sojini kalčki ali ingver, ki je tako kot česen naravni antibiotik. Nemalokrat se zgodi, da je prehrana vegetarijancev celo bolj raznovrstna ali mikavna kot prehrana mesojedcev. To sem na lastni koži izkusila na marsikaterem družabnem dogodku, kjer so najprej pošle jedi za vegetarijance, pripravljene v manjših količinah.
Morda se slovenske gospodinje kdaj pa kdaj ustrašijo tujk v besednih zvezah, kot so vegetarijanska ali veganska prehrana, brezglutenska dieta, Montignacova dieta in tako naprej. Vendar pa je mogoče na zelo preprost in hiter način kar z enim jedilnikom nahraniti vegana, obolelega za celiakijo, ali pa muslimana. Ko pride naslednjič na obisk kdo izmed prej omenjenih, je strah odveč. Na vodi in olju podušite jušno zelenjavo, na primer korenček, grah, cvetačo, zeleno, in juho začinite z nekaj kapljicami kisa, kumino in majaronom. Za glavno jed lahko pripravite sveže lisičke na olju, česnu, drobnjaku in peteršilju, zraven postrežete zeleno solato z bučnim oljem. Namesto običajnega peciva pripravite pšenični zdrob, skuhan na kokosovi maščobi in vodi ali sojinem mleku, oboje se dobi v Hoferju in ni drago, z dodanimi rozinami, oreški in koščki sadja. Preprosto, hitro in enostavno. Namesto sladice iz pšeničnega zdroba lahko ponudite tudi kompot in oreške.
Preden se dokončno odločite in na večerjo ali kosilo povabite kakšnega prijatelja, znanca ali zanimivega gosta, pa le vprašajte, česa ne mara ali ne je. Morda boste ugotovili, da je res najtežje nahraniti prav tiste, ki jedo vse.
