V Mestni knjižnici Izola že od leta 2005 sodelujemo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije pri pripravi dogodkov za Dneve evropske kulturne dediščine. Smo edina ustanova v naši lokalni skupnosti, ki za DEKD pripravlja razstave, prireditve in druge oblike promocije dediščine. Letos so bili DEKD posvečeni ohranjanju dediščine in k sodelovanju smo povabili različne posameznike od blizu in daleč: Ljubica Žvab je razstavila ročno izdelanega škoromata in papirnato kapo, kot jih nosijo hrušiški škoromati, Dušan Štrancar je izdelovalec lesenih pustnih mask, Barbara Kožar fotografira arhitekturno dediščino Pirana, Marija Čerin izdeluje gobeline, Kristina Menih in Darij Gregorič pripovedujeta stare izolske in koprske zgodbe, Nives Kaligarič je sestavila knjižno uganko Dediščina mojega kraja, Rok Kleva Ivančič in Manuel Šavron sta zaigrala istrske ljudske napeve, Lijana Perko pa je sešila punčke iz cunj, s kakršnimi so se nekoč igrali otroci, in punčke iz cunj, oblečene v noše, značilne za različne slovenske pokrajine. Ker smo o nekaterih razstavah in dogodkih že pisali, smo tokrat k pogovoru povabili našo šiviljico Lijano Perko.
MKI: Gospa Lijana, bi se nam morda najprej predstavili? Od kod ste doma, koliko časa že živite v Izoli in kaj ste po poklicu?
LP: Prihajam iz Štajerskega, vendar sem dolgo časa živela v Ljubljani, sedaj pa že štiri leta živim v tej prelepi Izoli, kakor ji pravijo ljudje.
MKI: Koliko časa pa se že ukvarjate s šivanjem in kaj vas je k temu pritegnilo?
LP: Dejansko šivam že od otroških let. Zamisli sem si zapisovala in risala že v petem razredu osnovne šole in se sama naučila šivati na maminem črnem šivalnem stroju Bagat.
MKI: Kaj pa najraje šivate?
LP: Imam neverjetno domišljijo, smisel za oblikovanje, torej se lahko lotim veliko različnih stvari, nimam ene posebne določene.
MKI: Veliko sodelujete na sejmih domače obrti. Kateri vaši izdelki so ljudem najbolj všeč in kaj gre najbolj v promet?
LP: Najbolj so jim všeč štole, pasovi ter drobni izdelki s sivko. V zadnjem času pa moje čudovite lutke iz blaga, platna in čipk.
MKI: V Mestni knjižnici Izola ste imeli kar nekaj razstav torbic. Tokrat pa ste sešili punčke iz cunj in take, ki so oblečene v noše. Kako ste dobili idejo za šivanje punčk in noš?
LP: Ves čas svojega življenja se že oziram v preteklost, rada imam antiko, predvsem pa obdobje 15. stoletja.
MKI: Ste se morda tudi vi igrali s takimi punčkami, ko ste bili še otrok?
LP: Že kot zelo majhna deklica sem se rada igrala s punčkami, ki sem jih dobivala od tet. Šivala sem jim oblekice, ki sem jih okraševala z biserčki.
MKI: Kaj je po vašem mnenju dobra otroška igrača?
LP: Lesene kocke, ker so prijetne na dotik in ker razvijajo ustvarjalnost, so preproste in učinkovite. Ter seveda moji mehko polnjeni pajacki.
MKI: Z igračami ste obdarili tudi bosanske otroke, ki so bili na počitnicah v Žusterni in so obiskali tudi našo knjižnico. Kako otroci sprejemajo vaše igrače?
LP: Res je, ti otroci so bili mojih igrač zelo veseli, z velikim veseljem so se igrali.
MKI: Za vaše izdelke je značilno, da so izvirni, lepi, narejeni iz kvalitetnih materialov in s smislom za podrobnosti, uporabni in trpežni. Tudi punčke, oblečene v nošo, so narejene z veliko ljubezni in smisla za podrobnosti. Zelo natančno ste prikazali značilnosti noše posameznih slovenskih pokrajin. Ste si pri šivanju pomagali z ilustracijami in navodili iz knjig o nošah? Katerih?
LP: Kar nekaj je zelo dobre literature. Iz nekaterih knjig, ki so se mi zdele najbolj izvirne, sem tudi črpala.
MKI: Te punčke v nošah se mi zdijo zelo primerne za darilo ali kot turistični spominek. Ste pomislili, da bi z njimi kandidirali na razpisih za najboljši turistični spominek, ki jih razpisuje na primer koprska občina? Lahko bi jih šivali tudi za muzeje, na primer Pokrajinski muzej Koper, Pomorski muzej Piran ali Slovenski etnografski muzej. Ali pa morda raje vedno ustvarjate kaj novega?
LP: Z velikim veseljem bom poslala različnim institucijah svoje zamisli in upam na sodelovanje. Seveda pa je potrebno vedno biti v pogonu. Se že veselim prihodnje razstave v knjižnici Izola, kjer bom zopet predstavila kaj novega.
MKI: Imate morda svojo spletno stran, kjer bi si lahko ogledali fotografije vaših izdelkov?
LP: Uporabljam facebook stran pod mojim imenom. Spletna stran pa je že v nastajanju.
MKI: Gospa Lijana, zahvaljujem se vam za pogovor. Bi morda vi dodali kakšno misel za konec?
LP: Veliko lepega je okrog nas, potrebno se je samo ozreti in življenje je takoj lepše.
