Vse bo zlagoma zamiralo med belim in črnim dnevom tu, pri meni bo naenkrat konec, ostal bom na svojem črnem premogovnem hribu brez kakršnegakoli delca spomina na svetlobo in ljudi v njej, kot da sem bil od vekomaj samo tukaj …
V svojem zadnjem romanu Zrele reči veliki ustvarjalec, pisatelj Lojze Kovačič zaključuje lastne boje z življenjem. V svoje delo vpleta literarno in poklicno ustvarjanje; ljubezensko in družinsko življenje. Razmišlja o Slovencih in slovenstvu …
Roman se odvija v Ljubljani in njegovi bližnji okolici.
Prvoosebna pripoved v resnici zelo močno poudarja splošno relevantnost fresk, ki so podobe dejanske polstoletne »resničnosti« našega časa.
V slovenskem prostoru je bilo Kovačiču posvečene največ pozornosti v letu njegove smrti, potem pa spet ob 8O. letnici njegovega rojstva, ko so mu v Narodni in univerzitetni knjižnici pripravili spominsko razstavo, kmalu zatem pa se je v okviru Festivala Fabula odvil znanstveni simpozij o njegovem življenju in delu.
14. 1. 1991
Z drugim človekom pač moraš biti, drugače nimaš občutka, da si na svetu in v življenju. Z nekom moraš biti zato, ker je to edina možnost, da se nahajaš v človeški družbi …
