Z Zbranimi pesmimi Kajetana Koviča sem preživljala serijo tihih, dolgih zimskih večerov … Zunaj zavesa snežink, znotraj tišina in čas, izpraznjen, da ga lahko napolni zven velike poezije. Boris A. Novak na začetku svoje izčrpne spremne besede h knjigi zapiše, da je imel pred pisanjem tremo. Kako se lotiti Kovičevega dragocenega pesniškega opusa, kaj reči o njem? Globoko razumem Novakovo občutje. Kovičeva poezija je izjemno dostojanstvena, elegantna, čeprav zna biti mestoma hudomušna in tudi simpatično dobrodušna, pa je prevladujoč okus po nečem skrivnostno svetostnem, kar zahteva tenkočutnega bralca … Vrata v čarobne dežele, ki jih priklicujejo Kovičevi verzi, se odprejo tistemu, ki je pripravljen zbrano in pozorno prisluškovati zvenenju subtilnih odtenkov besed.
Zimsko se knjiga Zbranih in Novih pesmi pričenja in zaključuje. Odpira jo slovita pesem Bela pravljica (iz zbirke Pesmi štirih, prvič objavljene 1953), ki se končuje z že ponarodelimi verzi: »Križemsvet gredo stopinje,/ križemsvet gazi po snegu./ Ena izmed njih je moja,/ nanjo pada, pada sneg.« Zadnja v knjigi pa je pesem Zima is serije Novih pesmi, napisanih v letih 2003 – 2007 in tokrat prvič objavljenih v knjigi. »Nove pesmi povzemajo celoten register Kovičevih podob, tem in pesniških oblik, kot bi se spirala njegovega pesniškega razvoja paradoksalno vrnila k začetku, a na višji ravni,« piše Boris A. Novak. Kovičeve Nove pesmi so osupljivo močne, globoke in lepe, čudovita alkimija pesniškega navdiha, ki ga Koviču očitno nikoli ni zmanjkalo, in izmojstrenosti pisave, ki so jo do diamantnega bleska izbrusila bogata leta literarnega ustvarjanja. Prva in zadnja pesem v knjigi se mistično poljubita in dajeta zbirki pridih cikličnosti, kot je cikličen ritem narave, ki se Kovičevi pesniški občutljivosti kaže v toliko razsežnostih.
Komu piše Kovič? »(…) brez haska je glave,/ ki tečejo v prazno,/ ali oddaljene tujce/ voditi skoz rudnik,/ katerega ruda je zanje/ mačje srebro,«pravi pesem Le tako. »Le zato,/ da ne pozabim, kdo sem,/ in pa za tiste,/ ki brez te hrane/ ne morejo,/ segam samoumevno/ kot pelikan/ v svoje temno srce./ Tako razumem ta svet./ In le tako/ znam živeti./ Vse drugo je spanec/ in nič.« Kovič je bil sebi in svojim verzom bržkone najstrožji sodnik. Za objavo se mu je zdelo dovolj dobro le najboljše. Čutiti je, da nikoli ni pisal, da bi bil »pesnik«; čutiti je, da je dober prijatelj tišine in da je na plan dovolil le tistim besedam, ki so dovolj dragocene, da jo zmotijo.
Po zbranih pesmih Daneta Zajca in Gregorja Strniše smo v zbirki Beletrina Študentske založbe tako dobili knjigo še enega iz kategorije pesnikov, ki tako rekoč niso napisali slabe pesmi. Vse tri zbirke zbranih pesmi nedvomno zaslužijo mesto na knjižnih policah vseh ljubiteljev poezije. Kdo ve, koliko takšnih knjig si še lahko obetamo … Tako velikih pesnikov pač ni veliko.
