Stihi življenja 2

0
302

Ljubiš? Ne!

 

Odkar odšla si,

ostalo ni čisto nič,

primerljivosti ni,

sveča pa še vedno tli.

 

Na tiho upam,

da bova kmalu skupaj spet,

da se bova mela fajn

in ljubila cel svet.

 

Dnevi mimo letijo,

samo sence mi sledijo,

dragi spomini spremljajo jih.

 

Ne bo je več nazaj,

včeraj še ljubila je,

danes pa drugemu je vse.

 

Žalost kam se skriti nima,

v temi tava in solze preliva,

nikoli več zdravo ne bo srce,

dokler oblaki se ne razkrope.

 

 

Rok Šuler

 

 

V spomin ljubezni

 

Dala vse od sebe si takrat,
imel sm te res tok zlo rad,
tvoja beseda me je ustrelila,
moje srce globoko je ranila,
ta sladka bolečina nikol ne bo minila
ko lažne upe s svojih ust si mi delila,
svoje solze na ramah mojih si topila.

 

Poznal sm te dovolj,

zaupal ti še bolj,

vedel, da se ne boš pustila,

a ona tebe je obrnila.

 

Ne vem, kaj je dons s tabo,

doug te že nism vidu,

spomnim se sam solz,

ki zaradi nje si jih pustila.

Res jih ni vredna, po tem kar nama je naredila,

a vedi, da tut ti boš slej spoznala,

da druzga k škode delat sploh ni znala.

Povsem nedolžna na prvi pogled,

premamila te je s kombinacijo besed.

 

Krik v daljavi bolečine,

kliče mi spomine,

kako gledala si me,

ljubezen pomenila ti je vse.

 

Te lasje, oči in ustnice,

izgovarjale besede magične so,

ampak kaj mi zdej pomaga to?

Mim sm, svojo novo pot sm najdu,

upam, da se v prihodnje vedno bol bom znajdu,

rad bi sam, da veš še to,

da še rad te mam močno,

a zdaj ne bo več šlo tako.

 

Rok Šuler

 

 

Konec začetka

 

Med plesom vetra,listov šelestenja,
vprašam se kaj smisel je življenja?
Mar listki smo , ki pravljično lebdijo,
se nežno tal dotaknejo z razigrano čarovnijo?
NE! Le majhne vejice smo, ki žalostno samevajo,
u viharju jesenskem se odlomijo,trdo na tla priletijo.
Nihče jim ne pomaga,človeška težka noga jih tepta,
a nikomur mar ni,vse se zdi,da na tem svetu smisla ni!

Postavljamo pravila, ki nimajo smisla,
počnemo stvari,ki nimajo smisla,
kot kure sledimo lažnim načelom,ki nimajo smisla,
smisla nima niti denar, sveta vladar, ki nam je Bog,
zato, da ga imamo se zopet vrnemo v ta začaran krog;
Počenjamo nesmisle!

A svet se ne ustavlja in nas ne popravlja,
naprej poganja ga življenja tok,
naj iz tega nauči človeški se otrok,
da ne bo ponavljal prednikov napak in zmot.
Naj to bo smisel naš!
Zaživimo!
Kot čarobni lističi pomladi.

 

Jani Koren

 

 

Črna mačka


Gleda me,
gleda s svojimi očmi.
Tam sedi
in gleda vame.
Majhna,
izgubljena,
črna mačka.
Sedi,
v tej temni,
mračni noči.
Izgubljena je,
joče.
Njene zelene oči
izžarevajo žalost.
Izgubljena je.
Hočem se ji približati,
hočem ji pomagati,
pa vendar
se ustraši
in zbeži.
V to temno,
mračno noč.
Izgubljena je,
ta majhna
črna mačka.

 

Maja Bric

 

 

Iščem…

 

iščem,
a ne najdem.
Iščem tisto,
kar najbolj potrebujem.
Iščem sebe
in hkrati tebe.
Iščem glasbo,
utrip srca,
napeto vzdušje.
Iščem
mir,
tišino,
ljubezen.
Iščem,
a ne najdem.
Iščem tisto,
za kar vem,
da ne obstaja.
A vseeno iščem,
saj upanje ostaja.

 

Maja Bric

 

 

Neznan svet

 

Tistega dne…
tistega lepega sončnega dne,
se odpravljam od pouka.
Grem…
grem v neznan nov svet.
Hodim po poti
stiska me,
ker vem,
da vse bo novo, čisto vse,
saj še nisem prestopila praga njegovih vrat.
Neznan mi je ta svet.
A ko pridem tja
v ta nov neznan svet,
spoznam, da sem sama.
Čisto sama stopam tja,
tja v daljave širnega sveta.
Pa saj sploh ni tako hudo,
mogoče od začetka je bilo,
a na koncu se vse dobro je izšlo.
Pa vendar upam,
da še katera bo prišla,
da ne bom več sama.

 

Maja Bric

 

 

Prijatelj

 

Prijatelj je na svetu zato,
da te potolaži,
da te spravi v dobro voljo
kadar si slabe.
Na svetu je zato,
da ti sveti,
kadar tavaš v temi,
ko pa prinese luč
v tvoje misli in življenje,
ko zbriše ti jokav obraz
in nariše ti nasmeh,
takrat le pojdi z njim
in se smej,
ker prijatelj je na svetu zato,
da se z njim smejiš
in drugim srečo deliš,
kakor je tvoj prijatelj tebi
narisal nasmeh na obraz.

 

Maja Bric

 

 

Skrivnost

 

Si skrivnost,
ki ne znam je razbrati,
si skrivnost,
ki ne znam je opisati,
skrivnost, ki moja je neznanka,
ki zame prava je uganka.
O tebi vem le to,
da si prijazen,
da si zelo zabaven,
s tabo rada se pogovarjam
in se smejim.

 

Maja Bric

 

 

Ta mala zgaga

 

Kaj mi bo ta mala zgaga ?

A glej! Nihče se ne otepa tega vraga!

Veselo žvenketa in mi pravi:

Kupuj, kupuj in se ne ustavi!

Ne hrani me! Zastonj pa že ne garaš?!

Zapravi me! Saj nisi revež, ampak bogataš!

Veš, kako boš važen, če nov avto kupiš si?

Veš, kako ponosen boš , ko zavistni bodo vsi?

In glej! Kako lepa obleka! Ravno nate čaka,

na njej D&G se lesketa. Kaj to je ne vem,

važno, da na to pade punca vsaka!

 

Kaj mi bo varčevanje, saj le enkrat se živi,

in kupim si avto in obleko, ah, kaj eno, ampak tri!

In glej ga, zlomka, vse postavi se na glavo!

Prej nikogar, zdaj pa prijateljev kot za stavo.

Vsi radi me imajo, vse punce lepo me gledajo,

za hrbtom pa opravljajo in mi zavidajo!

Ne vem več, komu naj zaupam, vse narobe gre!

Avto več ni zanimiv, prihranke zapravil sem vse!

Prej sreča , zdaj žalost in samota,

ZAVEM SE! Denar prava ni vrednota!!!

 

Kaj mi bo ta mala zgaga?

A glej! Nihče se ne otepa tega vraga!

Nikoli več nisem ga poslušal!

Preprosto živeti sem poskušal.

Srce prekletstva tega suženj ni nič več,

denarja imam celo preveč!

A ne dela mi skrbi! Od sreče srce gori,

saj iz prekletstva radost se rodi,

če denar iz srca poklonim nekomu, ki le ŽIVETI

si želi!

 

 

Kaj mi bo ta mala zgaga?

A glej! Nihče se ne otepa tega vraga!

Od denarja duša zaslepljena,

prej drugega kot bogastva ni želela.

Zdaj žvrgolenje ptičkov v dušo mi prinese mir,

svoboden sem! Kot v planinah bil je pastir.

Zdaj vidim, kar prej očem vidno ni bilo,

osrečujeta me toplo sonce in pisano nebo.

Preproste stvari prinašajo mi srečo,

ni pa je, če imaš denarja polno vrečo!

 

Jani Koren

 

 

Konstanta je y, x je spremenljivka

 

Po mrtvih sedaj ostaja vonj dlani,

temna kri pricurlja iz oči.

Skromen moment življenja

mi ušel je iz sanj.

Lutka si!

 

Si le lutka za njegovo kratkočasenje

na odru iz kosti.

Nosiš ime, za katero nihče ne ve.

 

Zdaj grizeš v roko, ki hrani te,

čustva iščeš v smeteh.

In tvoj nasmeh

grize me v podzavest.

 

Si le brazgotina na obrazu sveta.

Nekdo ki ve, samo še z gluhimi govori.

Psihopat je, kar geniju manjka do popolnosti.

Ljudje smo, kar svetu manjka do nebes.

 

Nik Pangos

 

 

Dom, kjer lipa je rastla

 

Male sence nad mano
poplesujejo vojni ples.
Sliši se rog vojne,
tokrat gre zares.
Kopja so ostra,
volja neizprosna,
borimo se za svoj svet.
In spomin na moj dom
v tvojem srcu počiva,
oba ga živiva naprej.
Lipov si list mi podarila,
da se bova skupaj borila
in pozabil ne bom, kje je moj dom.
Dom je tam, kjer lipa je rastla,
kjer si me ti objela,
me rada imela,
moj dom je tam,kjer si ti;
moja Slovenija.

 

Nik Pangos

 

 

Najboljša

 

Moja piqui, pridna, zlata,
le kako ti tole rata,
pogled si mi zameglila,
moja čustva takoj odkrila.

Asociacija nate je en lep sonček,
slajši kot vsak bombonček,
večen, kolikor živiva,
močen, da ne pozabiva.

Še včeraj sem se smejal,
danes pa cel dan jokal,
veliko napako naredil,
žal mi je, rad bi to spremenil.

Idealen prostor v meni zapolnila,
vesel sem, da si odpustila,
redka punca bi to naredila,
ne da srčka bi zlomila.

 

Rok Šuler

 

 

Dvanajsti maj

 

Zakaj bojim se,
da se bo končalo?
Še pred kratkim rekel sem,
da je možnosti za to zlo malo!

Brez potrebe solze po obrazu mi polzijo,
moje črne misli vedno bolj krepijo,
namesto da bi šel na sonček
in sprostil ta prepoln balonček.

Ne obtožuj se, ker nisi kriva,
mogoče problem je, ker si še igriva,
a če dokazala si ljubezen,
ne boj se za to kratko bolezen.

Težko mogoče je obema,
razdalja le ni nekaj mal problema!
Teživa, enkrat eden, enkrat drugi,
a najboljše oba želiva, lubi!

Vzemi si nemalo časa
in razmisli, kaj želiš,
potem pa lahko brez problema
nazaj v objem moj priletiš.

 

Rok Šuler

 

 

 Izgubljeno dekle

 

Mirna glasba tam v kotu, kjer še učeri sva sedela,
dala mi je mislt, da tvoje srce prav zares je vnela.

Ko crtala sva se v noči in na uh si šepetala,
rekla si, da me na svet nkol za nč ne bi dala.
Verjel sm ti, ko solze si točila,
čeprou mi še na misu ni, da me boš zapustila.

Delč sva šla, vse sva si delila,
veselje, žalost in telesi svoji zaslepila.

Zdej pustoba je u men, srce več ne bije,
kr u lajfu moja duša le tebi hrbet krije.
Končala sva učeri, čeprou stokrat ponovila si, da skup bova za zmeri.
In te težave, nonstop ti sledijo. Taka si, zato te dušijo.

Ne gre mi več tko, kukr šlo je včasih,
ko rekla si, hudo, sej blema ni pr naših.

Težko je, ko pomislim,

da tako si mi lagala,

v moje preiskrene oči

lažne upe si poslala.

Ne morm več, že tri dni brez tebe zgleda,
k da ceu lajf je ena sama beda.

Čakam te že cel zvečer,
čeprou vem, da na konc bo sam mer.
Nkol se nau zgodl da’b me presenetla,
raj probleme svoje pod preprogo boš pometla.

Nisi prfekt, kukr tut noben tu ni,
a dobr veš, da mene del useen si te želi.

Mogoč sva si različna,
mau, dost, preveč,
a to še ne pomen,
da se ne morva vidt več.

Zakaj sedim in razmišlam,
namest da bi blo tko, kot si že doug zamišljam?

In frendi, tuki so k te poznajo,
sam eni še pomagat ti ne znajo.
V vsej tej zmedi in prepiru zbijejo ti upanje,
da si še bl u bedu.

Ne napišeš, ne odpišeš, le zamisli se malo,
če sam ti trpiš, al to še koga je užgalo.

A kdaj sploh razmišlaš, kko je s to bolečino,
ko v dvomih si in čakaš, da gre mimo?
Še kr se vleče, ne spusti, ne uteče,
temveč se kopiči, da lohk kasnej še več uniči.

Enkrat, lohk bi tudi tebe streslo,
vsaj vidla bi, da me je mogoč sam mal zaneslo.

Da delu sm use zato,
ker mi je blo preveč hudo,
in želel sm te ob strani,
da ljubezen se ohrani.

 

Rok Šuler