Ko je bil John zadnjič v Sloveniji, je bil navdušen nad spomeniki, ki jih Slovenci postavljamo pisateljem in pesnikom. Pri njih v Avstraliji menda postavljajo obeležja le slavnim vojskovodjem in politikom. Takrat sem mu pozabila omeniti, da smo v Sloveniji po osamosvojitvi z vidnih mest odstranili vse spomenike narodnim herojem, ki so se dvignili v socializmu. Pogromu so se izognili le književniki.
Vendar se mi zdi, da o pisateljih in pesnikih v slovenski družbi ne razmišljamo ravno kot o narodnih herojih. O Prešernu samem, čeprav so mu državniki izgovorili poseben praznik, vsi čivkajo, da je bil le zapit advokat, ki je rad ogovarjal natakarice po podeželskih gostilnah, o Cankarju se govori, da je bil nepopravljiv gizdalin in zapravljivec, ki je na boben spravil kar nekaj upnikov. Oba velikana slovenske umetnosti in avstroogrska oporečnika sta se po nekaterih virih obnašala obsojanja vredno, vendar pa sta si, kot trdijo isti viri, s svojimi eskapadami ustvarila kulten status v takratni avstroogrski la bonne société. Prešeren je malomeščansko moralo med drugim razburkal s posvetilom Sonetnega venca Juliji Primicovi, rosno mladi dami iz visoke družbe, Cankar pa z Erotiko, ki jo je do zadnjega izvoda pokupil in jo ukazal sežgati takratni ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič.
Na kaj lahko pisatelj oziroma umetnik dandanes, v post-disidentskem obdobju, še lahko opre svojo identiteto? Primat nad seksualnimi škandali so si priborile instant starlete pa tu in tam kakšen politik. Breda Smolnikar in Matjaž Pikalo, pisatelja, ki sta morala po padcu socializma na sodišču braniti svoja dela in svobodo izražanja, se nista soočila z državnim aparatom ali versko organizacijo, soočila sta se z jeznimi in domnevno razžaljenimi posamezniki, ki so nanju naščuvali svoje odvetnike. Pred kratkim je RTV Slovenija po posredovanju podjetja Istrabenz hoteli s programa umaknila dokumentarec o Hotelu Palace. Marsikaj se je spremenilo, odkar je Prešeren v trnovski cerkvi prvič ugledal Primicovo Julijo. Država ne cenzurira več, temveč spodbuja s subvencijami, s statusom samostojnega kulturnega delavca, s književnimi nagradami … Sovražnik številka ena je postal zasebni kapital. Težko si sicer predstavljam visoko literaturo, ki se ubada s tematiko genskega inženiringa in nihilistično utesnjenostjo posameznika v sodobni družbi hkrati, morda pa bi književna avantgarda, nekakšni sodobni Prešerni oziroma Cankarji, morala obračunati s korporativno logiko, sovražnimi prevzemi, padci borze, bankirji in kolapsom na nepremičninskih trgih. Slovencev namreč ne tlači več avstrijski cesar, ne umirajo več na Golem otoku, podjarmljeni se počutijo kvečjemu zaradi stanovanjskih kreditov slovenskih in avstrijskih bank, ubija jih domnevno prazna blagajna Zavoda za zdravstveno zavarovanje, na starost pa so prisiljeni v stradanje zaradi nizkih pokojnin.
Če se s socialno problematiko po novem ukvarja kup nevladnih organizacij, ki dobivajo sredstva iz državnega proračuna, in malomeščansko moralo provocirajo starlete enodnevnice, kaj sploh še ostane velikim imenom v slovenski književnosti? Morda si bo narod poiskal nove heroje, vsebina literarnih del pa se bo projicirala le še na velikih ekranih v wellness centrih.
