Refleksija na radijsko igro Marka E. Grošlja: Vrnitev kiparke Camille Claudel
Jutro se je začenjalo temačno; lilo je kot iz škafa, svetloba je zadržano pronicala skozi reže zunanje žaluzije. Pretegnila sem se zaspano, še malo poležavala in se, kot vsako jutro, ko se sama zbudim v svoji veliki postelji, vprašala: Kaj moram danes, kateri dan je že danes? O, seveda, petek. Dopoldne pride monter zunanjih žaluzij, potem mama in sestra, vmes telefonski klici; vsaj Jankov, verjetno tudi Binetov, Manja tudi vedno pokliče, danes bo pa sploh, da se zmeniva za odhod.
Najprej pa zajtrk in tuširanje, tudi lasje morajo biti urejeni. Hm, pred triinštiridesetimi leti sem bila že ob šestih zjutraj pri frizerju. Malo daljše lase so mi natupirali v veliko, košari podobno gmoto, ki sem jo doma razčesala in spela v malo figo. Moj okroglolični obraz ne dopušča ne vem koliko variant za okrasje na glavi. Me prav zanima, če se je Bine včeraj spomnil, da sva se na ta dan poročila. Daleč je že od tedaj, ne živiva več skupaj. Ni bila velika poroka, samo večerja po obredu pri matičarju, nobene vlečke in svatov, želela sva si samo pobegniti in ostati sama v najini sobici. Midva, trmoglava in svobodomiselna upornika, ki sva kljubovala ideji staršev, naj še počakava s poroko, saj sva imela dvajset in enaindvajset let. Hm, moj oče se je res izkazal s svojo skrbnostjo, ko mi je eno uro pred odhodom k matičarju rekel: »Še imaš čas, da si premisliš in užiješ še nekaj mladosti.« Poznala sem ga predobro, da bi nasedla, saj me ni nikoli razumel, nikoli ni bil ponosen name. Zakaj nisem fant, to je pa večkrat rekel.
Sinoči sta se oglasila pri meni Grega in Lina. Kar smejala sta se, ko smo se pogovarjali o današnjem dnevu.
»Mami, sploh nisem mislil pripovedovati o poroki, nobenih povabljenih, samo uradni zaznamek, lahko pa pridete, če želite, a Lini se bo mudilo v službo.«
Manji sem napisala SMS: »Grega se jutri poroči, a gremo?«
Odgovor je priletel čez minuto: «Seveda gremo! Pridemo po tebe.«
Vem, da jima bo lažje, če bo zadaj vsaj del družine, tako za oporo.
Pozvoni pri vratih. Prišel je Marko, monter. Visok, črnolasi mladenič. Lep bi rekla, zelo natančen in vljuden. Nikoli ne pozabi vprašati:
»A se sezujem?«
»Ne, seveda ne, kako boste delali v copatih?«
»Tako, zdaj je tu še zadnja žaluzija, potem bodo vse zamenjane. Nisem bil jaz kriv, da je bila prejšnja prekratka.«
»Se zgodi. Bi kavo?«
»Ne, se mi mudi, danes je petek, dela pa še čez glavo. Pa še to vreme.«
»Hm, ja res, to vreme, meni se danes ženi sin, na Ljubljanskem gradu. Včasih so ljudje modrovali, da bo veliko denarja, če je deževalo na poročni dan. Pa saj ne bo ohceti, smo jo že imeli, 1. maja na Soriški planini. Pa vi, verjetno ste peljali zjutraj otroke v šolo?«
Marko je utihnil in žalostno povedal: » Z veseljem bi jo vodil v vrtec, imam dveletno hčerko, a … Moja bivša se je odločila, da se razideva. Prejšnji mesec. Zelo pogrešam hčerko. Rad bi bil več z njo, pa ne smem biti.«
Kar zasmilil se mi je, v navalu sočutja sem rekla: »Pa tako lep fant. Saj mogoče je bolje prej kot kasneje. Jaz sem že štirinajsto leto sama, ker se je moj mož zaljubil v sodelavko, ni fajn. Vam bo pa lažje, ker ste še mladi.«
Ko sem gledala za Markom, ki je odhajal iz stanovanja po stopnicah, sem si mislila, kako je sestavljen svet, da se godijo krivice iz dneva v dan, vsak trenutek. Nedopustno je, da močnejši vedno odločajo o šibkejših, ne da bi jih sploh kaj vprašali, pa bi jih morali vzeti v bran … Kot bi se čas ustavil … tudi sama sem bila izkoriščana, ženska, ki bi lahko še živela in ne takole životarila. Življenjska usoda. Ni me groza življenja, zato vse sprejemam z neko mero dostojanstva in potlačene jeze in nenehnega spraševanja; kaj je z menoj narobe, da sem tako zajebano sama, da nikomur ne pripadam.
Pozvonita mama in sestra. Mama se premika čisto počasi in gleda rahlo izgubljeno. Sivolasa, sključena postava, s cekrom, da bosta šli potem v trgovino, v njem mi prinese kos sivega blaga, ki ji ga je poslala sestrična iz Trbovelj, za hlače. Le kaj naj z njim? Kot njena mama, moja babica, ki mi je v pozni starosti dala predpasnik modre barve z rožicami. Take so nosile babice na kmetih, ko se še niso oblačile v trenirke. Nikoli ga nisem oblekla, ampak spomnim se, da je babica na koncu začela prazniti omare z razdajanjem stvari, ki nikomur niso več prišle prav, ona pa je mislila, da nam daje del sebe.
Mama me pogleduje in pove, da sta se z očetom spet sprla.
»Ah, mami, saj ni tako hudo, tečen je pač. Verjetno ga skrbi, ker ni zdrav. Tudi ti imaš kupe zdravil. Zakaj ne gresta v dom, bilo bi lažje in lepše?« Tudi sestra se strinja, mama pa pravi:
»Saj nimava denarja, kdo bo plačeval, domovi so dragi?«
V resnici ne zmoreta sprejeti dejstva, klica telesa in duše, da rabita pomoč, ker sta stara. Škoda je, da na koncu med njima ni ostalo nič; vsi ti prepiri, samo grdost, puščoba, mrtvo življenje, jeza zaradi neumnosti in strah pred smrtjo.
Pokliče Bine. Ne želi se na Gregovi poroki pogovarjati o Luku, zato me pokliče, ko se vrača s pogovora o namestitvi v terapevtski center. Da ni imel sreče s sogovornikom, »čifurjem, ki je prepričan, da je potreben čas za pogovor z Lukom, odločanje kolegija in šele kasnejše sprejetje v ustanovo.« Včeraj se je namreč pogovarjal z neko gospo Mojco, ki mu je dala več upanja, da bo Luka sprejet takoj, že na poti iz Beograda, kjer je trenutno na odvajanju.
»Lahko se on zajebava, kam naj pa jaz peljem mulca, ki samo čaka, da bo spizdil in našel drogo! A naj doma snamem vse kljuke z vrat, da mi ponoči ne bo ušel?«
Skušam ga umiriti. Vem, da so njegovi živci že čisto na konca, saj on vodi levji delež procesa za namestitev našega najmlajšega v ustanovo za odvajanje in zdravljenje od prepovedanih drog. Bine je, prepričan vase, samozavestno vzel v svoje roke vse to, meni je prepustil le enostavnejše birokratske zadeve in me odrinil na rob. Razmišljam, koliko očetovske ljubezni je še v njem po prejetih policijskih obvestilih, zadnjega mi posreduje po e-pošti: »Vaš sin je posedoval 0,14 grama diacetilmorfim-heroin, ki je v uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog.«
Mislim si, da bi jaz delovala bolj čustveno in prizadeto, a po vsej verjetnosti ne bi bila dovolj učinkovita, zato prepuščam odločanje za sinovo usodo bivšemu možu.
Ura je tri popoldne. Z Manjo, Tevžem in malima se odpeljemo v Ljubljano, polni pričakovanj; mala ima spleteno kitko sredi bujnih temnih las, mali v pričakovanju nove izkušnje pokaže orglice in zaigra nanje, ne dežuje več. Na Ljubljanskem gradu sta Grega in Lina izbrala za uradni poročni prostor Belo dvorano. Na parkirišču ni gneča, saj je običajen petek, malo pred šestnajsto uro popoldne. Moderno prenovljena dvorana, ki je vključena v zgodovinsko okolje gradu, s pogledom na Grajsko dvorišče, kar daje poročnemu obredu prijeten pridih preteklosti, nas pričakuje.
Za nami prideta Bine in Nastja, njegova partnerka, s katero se ne pogledava naravnost, samo od strani, pa saj se zadnje čase kar veliko srečujeva, med nama ni nič, čeprav vse veva druga o drugi, rahla meglica, mogoče ljubosumno opazovanje, kako katera izgleda, kako se katera stara in kako je katera oblečena, in na vsaki strani začudenje, zakaj se sploh morava srečevati v tem našem, na koščke razdrobljenem družinskem mozaiku in sestavljati koščke v celoto.
Zadnja prisopihata po hribu navzgor Grega in Lina. Iz službe, peš, brez šopka, kot bi šla rekreativno na grad. Ne vemo, kaj bi govorili; razdeljena družina z očetovo ljubico, z odsotnim najmlajšim sinom – odvisnikom -, zato nas Bine, ki se vedno zaveda svoje moči avtoritativne očetovske vloge, saj je moški, nervozno usmeri po stopnicah proti poročni dvorani.
Vse je v belem; stene, tla in stropi. Prva dva stola sta rezervirana za ženina in nevesto. Zmoti me prečudovit, a žal, plastičen šopek rož na matičarjevi mizi. Ostali prisotni se usedemo v drugo vrsto; na eno stran midve z Manjo, malima in Tevžem, na drugo stran Bine z Nastjo. Bine sprva sede snema s telefonom, potem vstane, kot bi ga dvignila resnost trenutka življenjskega dogodka, jaz fotografiram, gledam obraze na fotografijah, ki ne žarijo, so bolj senca, ubogljivo pripadanje sistemu, redu, brez katerega sistem ne more delovati, da se je treba za skupno življenje nekje podpisati, in poslušam branje matičarke in njene pomočnice, ki je uradno zadržano, besedilo želita popestriti, a se primera s pečenjem palačink ne zdi primerna za resnost dogodka, Grega si ogleduje strop; kot da bi se dolgočasil, Lina še vsa zadihana, skuštrana, moker madež zadaj na hrbtu se razliva čez zeleno oblekico, pogleduje proti matičarki. Pa saj gre vse zelo hitro, ne traja niti deset minut. Potem čestitke, poljubi in slikanje; z Nastjo in brez …
Ko se je poročal moj – deset let mlajši brat -, sem jokala kot dež, ker so me preplavljala čustva, prevzetost nad čarobnostjo dogodka v misli; bo zmogel ta moj mali bratec nositi težo družine? Ko se je poročala Manja, sem vedela, da se imata rada, da sta skupaj že deset let in jima kar gre, Tevž je odličen zet, danes, ko se poroča moj Grega, ne vem, kaj naj si mislim, ne čutim nič. Spominjam se svoje poroke, z njim bi šla na konec sveta, če bi hotel, pa me je izdal, ko si je izbral drugo, in vse se je končalo z ločitvijo. Vem, da je Grega dober fant, a me skrbi, če bo znal biti srečen, mu bo Lina dala zgodbo srečne žene, bosta zmogla, ne bosta mehkužna, ko bo treba postaviti trdno zavezo, bosta premostila vse zakonske zaplete? Mame vedno trepetamo z otroki, samo da bi jim prihranile razočaranja.
Ko smo odhajali iz poročne dvorane, sem Lino vprašala, kako se bo pisala zdaj, ko je poročena, ona pa je ponosno odgovorila, da se ime ne bo spremenilo, da se ne bo spremenilo nič. Potem je odšla v službo, v gledališče, saj ni našla zamenjave.
Mogoče je v resnici bolje za zakon; živeti kot svobodna, samostojna žena, ki lahkotno hodi po stezah življenja, ter se prepušča toku življenja in trenutnim radostim, kdo ve.
