V drami Usedline lahko spremljamo družino, ki žaluje za materjo (Mirjam Korbar), ki prva pripoveduje o svojem otroštvu, o svoji materi, ki je bila predvsem gospodinja in se je spomni, kako je gledala film Titanik v kinu, kamor ni šla nikoli prej. V spominu ji je ostalo, kako se je mama smejala, kar ni bila njena navada.
Sicer pa je bila mama striktna in dokaj hladna, zato otroci zdaj nimajo poguma, da bi ljudem okoli sebe povedali to, kar si v resnici želijo povedati, da bi si vzeli prostor, ki jim pripada, da bi naredili to, kar zares čutijo.
Otroci: (Mojca Funkl, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Milin partner Matej Puc in Janjin mož Lotos Vincenc Šparovec ter njuna hči Lara Wolf) se dobijo v maminem stanovanju in pregledujejo njene stvari. Spominjajo se otroštva, predvsem ob gledanju družinskih fotografij so čustveni, kar se prepleta s sedanjostjo, z razpravami o vremenu, hišnih ljubljenčkih, otroku; Milini hčeri Hani, in prihajajočem dojenčku, in o prepihu.
Katarina Morano in Žiga Divjak v sodelovanju z ekipo MGL v Usedlinah raziskujeta tisto, kar ostane za nami, ko nas več ni:
»Smeti, odpadki in iztrebki po njenem namreč niso le stvari, ki jim ne najdemo pravega mesta in se jih zato skušamo znebiti ter jih vreči stran, temveč imajo pomembno simbolno vlogo pri konstituiranju in povezovanju družbe ter opredeljevanju razmerij med ljudmi.«
Gledalci v tem dobri dve uri trajajočem delu spremljamo dialoge in monologe družinskih članov, ki se ves čas odvija v nekem (maminem) stanovanju, kjer je treba pospraviti, kar je ostalo za onimi, našimi predniki …Kljub vsem preprekam se med družinskimi člani spet splete vez, kar se iz trenutka v trenutek spreminja, npr.: »Sori, no, fak, teb se pa res nč ne sme rečt, pizda!« Mikroprepiri v drami so drobni izbruhi, za katerimi se skrivajo čustveni prepadi. Besedilo je izredno dinamično prav zaradi neulovljive preteklosti in sedanjosti, ki nenehno bežita mimo. Omenjajo se drobni predmeti babice in mame. Le kam naj z oguljeno posteljnino, z drobnimi križci? Izrazit je kontrast med nekdanjo kulturo vsakdanjih predmetov, ter stvarmi, ki jih je naplavila tehnološka sodobnost, npr: pametni telefoni. Na koncu vsi ti predmeti nekje ostanejo, nekje ležijo in nekaj sporočajo. Vse to ustvarja praznino, ki ostane za njimi.
Dramatičarka in dramaturginja ter režiser Usedlin sta Katarina Morano in Žiga Divjak, scenograf Igor Vasiljev, kostumi so delo Tine Pavlovič, pod glasbo se podpisuje Blaž Gracar, lektorica je Barbara Rogelj, svetlobo in zvok sta oblikovala Andrej Koležnik in Gašper Zidanič, rekviziterka pa je Brina Šenekar.
To je gledališka uprizoritev z mnogimi sodobnimi odrskimi sredstvi z uporabo raznoterih uprizoritvenih prijemov; na koncu je vsa scena umaknjena – vsi pripomočki so v škatlah, omare razstavljene in pospravljene. Za nami ne ostane nič materialnega. Četudi je kavč dobro ohranjen, saj je mama »težila«, da se na njem ne sme jesti, ga bodo vrgli na odpad.
Gledalci smo bili nad predstavo navdušeni.
