Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Jasmin B. Frelih; Ledeni možje
Beletrina, 2023
Jasmin B. Frelih (1986) je pisatelj in prevajalec. Njegov prvenec, roman Na/pol, je bil nagrajen z nagrado za najboljši prvenec (2013) in nagrado Evropske unije za literaturo (2016) in je preveden v deset jezikov. Zbirka esejev Bleda svoboda je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev (2018). Zbirka kratkih zgodb Ideoluzije (2015) in roman Piksli (2021) sta bila v ožjem izboru za nagrado kritiško sito. V svojih delih se osredotoča na posameznika in njegovo soočanje s predstavljenim svetom.
Ledeni možje, roman v katerem glavni lik Leon Kalan želi zaživeti popolno študentsko življenje v Ljubljani, a se mora nekako znajti med visoko družbo; njegovi študijski prijatelji so sinovi in hčere, ki imajo odprte tekoče račune svojih bogatih prednikov, premožnih in politično pomembnih Slovencev.
Leon je dokaj samozavesten, celo večvrednostni kompleks bi mu lahko pripisali; na področju poezije in književnosti pa sploh, ki ga privlači. Sicer pa je dokaj neroden v hribovskih čevljih, gojzarjih, in temnem plašču, strahotno reven.
Niko spozna na filozofski in jo slučajno ogovori, da gresta skupaj na pijačo. Potem se mu paleta njenih sostanovalcev in prijateljev razpre. Njihovo pijančevanje je močnejše od Liffa, od predavanj, z urami rolex si krepijo mesto v družbi, Nika mu govori, da ne potrebuje modre krvi, da je lahko junak. Njegova mati Mara je cerkvena oskrbnica v Škofji Loki in šele po njeni smrti Leon izve, kdo je njegov oče, čigava violina mu je ostala za doto. Leonova punca Tinkara je preprosta natakarica, ki skrbi zanj, a mu kmalu ne pomeni dovolj, saj jo prevara z Alenko, kasneje se druži s skoraj deset let starejšo Ano, asistentko na fakulteti. Zelo močan vpliv nanj ima Čarman, starejši bogati študent, ki ga usmerja v Francijo, kamor Leon odide čez poletje. Namesto da bi študiral primerjalno književnost, po spletu okoliščin svoj čas raje posveča celoletnemu temeljitemu preučevanju francoske kulture: manično bere in gleda filme, okrepi znanje francoščine. Opustil je študij primerjalne književnosti in postal študent življenja. Na skrivaj je odšel v Francijo z namenom, da bo napisal knjigo o potovanju po Franciji in o tem, kako nekdo iz nove članice Evropske unije postane pravi Evropejec. Mnogo je že prebral v knjigah, videl v filmih, tudi sam se je hotel prepričati, kakšno je življenje tam, kjer se je rodil Antoine de Saint-Exupery, avtor Malega princa. Prepričan je bil, da bo napisal knjigo, ki bo veleuspešnica v Evropi. Bistveno se mu je zdelo, da mora biti pošten in iskreno pisati o svojem čutenju in doživljanju. Seveda mu je tujina kmalu splaknila tanek plašč samozavesti. Svoji punci Tinkari in pobožni mami pošilja žalostna pisma. Začel je dvomiti o Tinkari, ki je »zastala« v mali Škofji Loki, sam pa je bil sokriv pri vele ropu planeta, ki počasi umira zaradi onesnaževanja, ki prihaja s Kitajske, zaradi vse plastike in ozona. Na koncu se je že smilil samemu sebi; kdo je on, da bi poznal vso Francijo … Hotel je že biti prost vsega, misleč …«ko bom prost, se bom ozrl nazaj in skomignil v meglo in globino oceana, zradiran kot mivka pod jezikom valov…«
Vedel je, da se ne more nikomur pritožiti za svoje revno življenje, upanje je bilo samo v knjigi, ki bi ga »potegnila« iz revščine. Življenje je bilo zanj krivično …«Svet lahko počne z mano, kar hoče, z lahkoto, jaz pa z njim komajda kaj, in še tisto s silno težavo.«
Frelih v romanu razkrije dogajanje na Metelkovi; Leon začuti polno svobode med tujci, osamljenost in kruto samost. Laura zaradi mamil konča v psihiatrični bolnišnici. Čarman je eden glavnih na protestih na ljubljanskih ulicah. Leonu za nadaljevanje študija zmanjkata dva izpita, izgubi Zoisovo štipendijo, želi delati kot novinar, a ima odpor do nepravičnosti – »tvorno sodelovanje« je samo za premožne ljudi, zato delo odkloni. Sam sebe ne razume, zakaj ne sprejme sveta, kakršen je. Veliko bere, zna izluščiti bistvo, vendar do stvari goji napačne predstave. Za diplomsko nalogo izbere tematiko zgodovinskega razvoja književnosti; Vpliv Napoleona na podobe samodržcev v slovenskih romanih.
Frelih nas bralce popelje po Ljubljani, ki jo pretresajo protesti. …«Novembrska Ljubljana v megli nima temeljev; kup vlažnih zidov, lebdečih v zraku, in ljudje kot kresničke v črnih plaščih, ujeti v mežikajoče krogle svojih vidnih polj.«
Tu nastopa Leon kot brezskrben študent, v mislih dela inventuro svojega življenja, opazuje dogajanje na trgih, bolj zaradi solidarnosti sodeluje na protestih, kjer se kopičijo glasni demonstranti, kakršen je Čarman, ki zahtevajo spremembe. Konec romana izgublja stik z realnostjo.
Do brezperspektivne dobe Leon začne gojiti globoko zamero, čeprav ga je na mestih stiskal sram zaradi revščine. Po drugi strani pa se je tudi posmehoval družbi, četudi je bil sam del nje, potem je spet ogorčen in nastrojen proti vsemu in vsem.
Z njegovim maničnim prebiranjem literature; – zlasti francoske klasike, kar je v romanu podano s citati, – pisatelj želi osmišljati resničnost … »Rousseau, v kotlu krompirja, gnojnice in silaže, obkrožen z gorami od Storžiča do Krvavca«…, s tem pa izgubi stik z realnostjo stvari, kot sin matere samohranilke, se leta 2008, ob nastopu svetovne finančne krize, v prestolnici podaja na pot odraslosti.
Kaj ponuja sodobni, svobodni svet pripadniku generacije milenijcev kot oporo pri izgrajevanju zrele osebnosti? Kakšno prihodnost mu obljublja? Kako naj se izvije iz primeža lastnega življenja? Leon se znajde v vrvežu nacionalnih umetnosti, metafizičnih sistemov dvomljive trdnosti, hedonističnih in libertinskih nazorov, verskih in političnih naukov, globalnih odprtih mrež in ekskluzivnih, zaključenih skupin, kjer skuša iz divjega vrenja idej izluščiti vednost o stvareh, ki ga temeljno določajo.
Trije ledeni možje po ljudski tradiciji prinašajo zadnjo pozebo pred pomladno otoplitvijo, ki pa, nekoliko pričakovano, ne pride zares oziroma ni niti zares nakazana. Roman je poskus orisa neke generacije v neki dobi, ki se je v nasprotju s tisto, ki so se ji v devetdesetih na široko odprla vrata boljše prihodnosti, morala soočiti s tem, da je ideja o diplomi, ki odpira vrata v varnost rednih plač, dokončno odpravljena s prekarnostjo in socialno nestabilnostjo.
Spoštovani bralci, roman Ledeni možje je izdala založba Beletrina.
