Maja Drolec o predstavi MandićCirkus

0
446

SNG Drama; MandićCirkus

Režiser: Bojan Jablanovec, Marko Mandić

Koprodukcija: Via Negativa in SNG Drama Ljubljana

Igralska zasedba: Marko Mandić

»Zgodovina: hudič v nas, v meni, v tebi.«
(Peter Handke: Še vedno vihar; MandićCirkus, vloga št. 63)

V Drami (na trenutni lokaciji pri Litostroju) se dogaja MandićCirkus, štirinajst let po premieri performansa MandićStroj (25. junij 2011, Stara mestna elektrarna, Ljubljana) in medtem ko se približujemo njegovi stoti ponovitvi, temu večkrat nagrajenemu performansu sledi MandićCirkus.  Performans teče zelo gladko, kljub sunkovitim prehodom iz ene vloge v drugo, se ohranja smisel umetnikovega koncepta in deluje kot osebni »homage« njegovi igralski karieri. Skozi performansu podobno monodramsko predstavo se prelevi v nekaj najbolj odbitih in med sabo drugačnih likov, zato bi ta njegov nabor verzij sebe lahko tretirali kot poklon prav samemu sebi in dokazilo vrhunskosti v preobrazbi. V predstavi ne gre le za enolično dramsko delo, katerega skriptu igralec sledi brez improvizacije, temveč je razvidno, da se bo dogajalo vse! Mandić pričakovanje upraviči in zajame resnično vse karakteristične aspekte posebnežev, čudakov, perverznežev, skrajnežev, ekscentrikov in nenazadnje tudi običajnežev. Aktualno se dotakne večine tabujev.  Nekaj najbolj odbitih vlog performansa gotovo predstavljajo Tinker iz drame Razmadežna, Črimekundan istoimenske drame, Prase iz predstave Disco Pigs, Tomaž Kos iz Trainspottinga in Al iz Sallingerja, s katerim predstava doseže vrhunec performativnosti, ko se Mandić popolnoma razgali. Intenzivnost naslednjih in naslednjih prizorov se še stopnjuje in ustvarja pravi tunel banalnosti, ki mu kar ni konca.

Gre za  parado Mandićevih žanrsko ekstremno različnih igralskih kreacij, kot nekakšen živi muzej gledališča in uprizoritvenih estetik, v katerem so citirani dramski liki ohranjali svoje telesne značilnosti, izvirna besedila, odrski govor, tipične situacije, originalne kostume, rekvizite in glasbeno opremo.

Mandić v Cirkusu brez zadržkov obračunava z igralcem in performerjem, z umetnikom in samoljubnežem, z ekshibicionistom in voajerjem, z božanskim in banalnim, s patologijo ambicije in bedo uspeha.  Pri tem je enako neprizanesljiv do sebe kot do gledalca. Mandić si v Cirkusu hinavsko ali zlobno  prisvaja iz vsega, kar je kdaj koli izrekel na odrih in v spektaklih – ne glede na to, kdo, kdaj in zakaj je to napisal. Vse, kar je kdaj odigral, prekričal, deklamiral, odskandiral, preznojil, ponotranjil ali ekstrahiral – vse to je formiralo njegov unikatni habitus in vse to bruha na spektakelsko površje Cirkusa. »Moje dostojanstvo je grimasa … Followspot name, pizda!« (Wajdi Mouawad: Požigi; MandićCirkus, vloga št. 89) Edino objektivno dejstvo, ki ostaja konceptualni temelj projekta, je Mandićeva biografija, ki obsega 91 igralskih kreacij od leta 1996 do leta 2021. MandićCirkus dosledno sledi kronologiji njihovega nastanka.

Vloge, kot se vrstijo v performansu: Joey, Glasnik, Plunk, Bog Dioniz, Orest, Marko, Aleš M., Tomaž Kos, Ferdinand, Andrija, Igralec, Lucas, Cassio, Apolon, Tinker, Christian, Todd, Kostja, Prase, Bob, Marko Mandić, Konstantin Gavrilović Trpljev, Orlando, Adam, Jazon, Jupien/ Dechambre /Vojvoda de Chatellereault, Performer, Hipolit, Tožilec, /Oče Paisij, Črimekundan,  Zaročenec, Ibn Tahir, Marko Mandić,  Serpuhovski,  Freder, Polib, Osvald Alving, Dr. Strnen, Friderik Wetter, grof Strahlski, Bassanio, Urgentino, Karlinc, Leone Glembay, Diler, Hamlet, Gregor, »Jonatan«, Kaligula, Performer, Naphta, Hektor, Tom Buchanan, Vladan, Glad, Bruno, Pylande, Tarzan, Atrej, Andrej Arnož in druge.

Mandić je s svojo briliantno mimiko izraznost igre odnesel še korak dalje. Za lažje razumevanje koncepta – združenja več vlog v en performans – pa so pomagali pripisi imen likov, njihovih dramskih osnov in uprizoritev. Performans se je s tem zelo približal elementom filmske umetnosti, s snemanjem v živo pa je vseeno ohranil tisto bistvo gledališča, neponovljivost trenutka.  S tem prikaže – tako izvrstnost in briliantnost izvajanja svojega poklica – kot pa tudi največji strah, izgubo samega sebe med vsemi svojimi liki, ki gradijo njegovo kariero.

 

Gledalci smo bili po ogledu predstave navdušeni.

Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec