Popolna mama. Popolna gospodinja. Popolna partnerka. Popolna prijateljica. Popolna sestra. Popolna hčerka. Popolna zaposlena. Popolna v vseh pogledih.
Družba nam vsak dan postavlja nerealne standarde popolnosti. Od nas se pričakuje, da bomo vedno nasmejane, urejene, potrpežljive, ustvarjalne, skrbne, ne glede na to, koliko neprespanih noči imamo za sabo ali koliko izzivov nam prinese vsakdan. Popolna mama je tista, ki vedno ve, kaj storiti. Ki nikoli ne izgubi živcev. Ki se posveča otrokom s polno prisotnostjo in hkrati skrbi za brezhibno urejen dom ter uspešno kariero. A je to resnična slika materinstva?
Resnica je, da popolna mama ne obstaja. Obstaja le mama, ki daje vse od sebe – in to je dovolj. Otroci ne potrebujejo popolne mame. Potrebujejo ljubečo, prisotno, iskreno mamo. Mamo, ki kdaj naredi napako, a se iz nje uči. Mamo, ki je včasih utrujena, a še vedno tam, kadar jo potrebujejo. Mamo, ki zna postaviti meje in se zaveda, da tudi ona potrebuje čas zase.
Spomnim se, kako sem opazovala druge starše in se spraševala, kaj delam narobe. Njihovi otroci so bili kot gobice, ki so vsrkavali vse znanje, vedno nasmejani in zbrani. Njihove mame so bile mirne, polne potrpežljivosti, nikoli niso povzdignile glasu. Ko sem ga jaz, so se vsi obrnili proti meni. Njihovi pogledi so govorili, da je nekaj narobe z mano. Kot da sem s svojim glasom razbila iluzijo popolnosti, v katero so vsi verjeli. Svet je bil tako popoln, da se je vsaka moja čustvena iskrenost zdela kot napaka.
Namesto da bi uživala v otrokovih trenutkih, sem se obremenjevala, da nisem dovolj dobra mama. Da sem nekaj zamudila, da nisem naredila dovolj. Pritisk je bil neznosen. Včasih sem se spraševala, ali sem res edina, ki dvomi vase, ki se počuti izgubljeno in izčrpano.
A potem sem spoznala, da otroci rastejo v svojem ritmu. Da imajo vsak svoje talente, svoje poti. In da ni moj otrok tisti, ki mora dohajati druge – temveč jaz tista, ki moram sprejeti njega, takšnega kot je. Da moja ljubezen ni manj vredna samo zato, ker sem včasih glasnejša, ker se moj otrok še ne izraža tako kot drugi, ker naš svet ni brezhibno usklajen z idealom, ki ga prodaja družba. Želela bi si, da bi to vedela prej.
Popolnost ni v tem, da vedno naredimo vse prav. Popolnost je v nepopolnosti, v toplih objemih, v razumevajočem pogledu, v skupnem smehu in solzah. Včasih tudi v prepirih in glasni argumentaciji, kdo ima bolj prav. Na koncu dne je pomembno, da se vsi počutimo dobro.
Drage mame, spustimo pritisk popolnosti. Sprejmimo, da smo najboljše mame za svoje otroke prav takšne, kot smo. Ne popolne, ampak resnične.
Zapisala: Teja Gorše
