Potopis….še v lepših časih, brez korone….
Moj dobri prijatelj (njegov praded je bil Grk) je bil daljnega leta 2013 kar z avtom v Grčiji, potem je potoval tja z avtom še večkrat. Na pot so se odpravili trije prijatelji, “zdravi dedci”.
Obiskal sem Albanijo in ostal živ. Pa še prijetno presenečen sem bil.
25. aprila 2013 sem se s svojima dobrima prijateljema, še iz gimnazijskih dni, spravil na pot, popoldan. Že pri odhodu iz službe me je opralo kot le kaj. Prekleti dež. Ob pol sedmih zvečer smo odšli na 1500 km dolgo pot.
Peljali smo se po Dolenjski, mimo Krke in prilezli do mejnega prehoda Vinica. Ko smo prečkali mejo, smo se ustavili na hrvaški strani in ruknili eno karlovačko pivo. Vožnja ponoči ni bila nič posebnega, razen tega, da je neusmiljeno lilo tja do Splita. Nekje ob svitu (od Splita do Dubrovnika sem spal) smo prišli skoraj do Dubrovnika. Slikovita panorama, hribi… Približno ob 8.00 smo prilezli do Črne gore. Ker so zdravila tam poceni, smo zavili v lekarno in nabavili aspirine, B-vitamine….po spisku….Nato pa zavili v trgovino in se založili s pivom Nikšićko. Poceni, ampak odlično! Vsekakor ne zamudite! Pa Mare in Tomaž sta si nabavila cigarete, ki so skoraj polovico cenejše kot v Sloveniji. Ja, to je davek EU! Nato smo nadaljevali do Bara, šli čez Bokokotorski zaliv s trajektom; 4 evr. je to stalo in se malo naprej ustavili v čevabdžinici. Naročili smo si pasulj in rebrca ter obvezno nikšićko….mnjam, teknilo je pa še en somun (velika pogača), še vroča iz peči…
Nato pa naprej po “razdrapani” cesti, ki je vsa “under konstruction” do odcepa Dobre vode (zapomnite si to) po ovinkasti cesti po hribih (zelo lep razgled) skozi vasi Vladimir…do mejnega prehoda Sukobin ali Muriqan po albansko. Črnogorski carinik je mrko pobral naše potne liste (aja, v Črno goro greste lahko z osebno, ki smo jo dali najprej, a bi moral carinik pisati potrdilo, zato je hotel potne liste; crnogorska posla). Vprašam mrkega tipa v uniformi, če lahko slikam, pa me je nahrulil: Šta misliš, ja sam carinik, pitaj policiju….” No, potem pa skozi….kontejner in ustavi nas prijazen policaj in nas usmeril k okencu. Čekiranje potnih listov, zapisovanje in zaračunavanje 10 evr. vhodne takse po osebi. “Čuvajte potrdilo, saj ga morate oddati ob izhodu iz Albanije!” Oblasti so bile maksimalno prijazne, malo smo počvekali, saj vsi govorijo italijanski jezik. Obvezno pa preverjajo prometna dovoljenja, saj tam mrgoli ukradenih avtomobilov.
Po obveznem slikanju na albanski strani (niso nam težili) smo šli naprej po slikoviti poti mimo raznih hribov, čez prelaze in reke. Albanija je dežela mercedesov, saj skoraj ne vidiš drugega kot “mečka”. Ceste niso bile tako slabe, vsaj na začetku. Vmes smo parkrat postali in spili pivo (tirana beer, zelo dobro in poceni) in šli mimo Drača, naprej do Vlore, Fierja, potem pa čez hribe proti Sarandi. Peljali smo se vzporedno mimo Krfa…ob albanski obali. Od Fierja oz. Rogozhine je obupna cesta, a se rekonstruira. Vsaj ta del Albanije je ves v gradnji. Čez leto ali dve bo to nova slika…Tako pa smo zadnji del poti potovali po katastrofalni cesti. Avto je ječal in stokal, ampak je zdržal. Še misliti si ne morete, kakšne luknje so na cesti. Vmes smo se seveda zafrkavali in zbijali šale…. Peljali smo se skozi opustele grške vasi...Vuno(gora)…nekoč je tam živelo veliko Grkov, a so, po pripovedovanju nekega domačina, odšli na Kreto ali Krf….Pa vas Xanthi…kjer smo si spet privoščili en pirček in se zaklepetali s starim čičom v grščini. Ljudje na poti so bili maksimalno prijazni! No, po cijazenju po kraterjih smo se pozno, okoli polnoči, privlekli do Sarande. Jaz sem padel v “komo”, Miro in Tomo pa sta šla iskat prenočišče v hotel Gjika. Prijazna lastnica hotela nam je dala ključ sobe za 20 evr. na noč za vse tri. Postelja je bila OK, Wc in vse ostalo čisto. Nato smo zvlekli vso kramo iz avta in šli v mesto v “lajf”. 27. aprila je bila pravoslavna velika noč in na cesti so bili številni ljudje s prižganimi svečami. V Albaniji ob morju so v glavnem pravoslavci, tako kot Grki, in so čisto OK. Noben vam ne bo težil, jedli smo celo svinjski suvlaki, saj ob cesti prodajajo prašiče. Povsod so napisi; “Shitet mish derri”, kar pomeni: “Prodaja svinjskega mesa.”
No, pohajkovali smo po Sarandi tam do pol dveh zjutraj in šli spat. Razmišljam, Albanke so prav čedne, neverjetno! Videli smo kar nekaj lepih bejb! Miniči…..spedenane…jebemti!
Nadaljevanje sledi…
No, zjutraj smo se pobrali počasi naprej ob obali skozi mesto Butrinit preko neke reke s splavom, mimo slovitih bunkerjev, ki so ob obali posejani kot šampinjoni.
Po cijazenju čez brda in prelaze smo končno z muko prilezli do mejnega prehoda z Grčijo…Quate Bote. Tam so nas spet malo izprašali, ampak prijazno, pobrali potrdilo o plačilu takse; skupno 30 evr. in še pokasirali za vsakega po 1 evro. Grki nam niso težili, samo s pogledom nas je ošinil, prometno dovoljenje (mejni prehod Mauromatia) in smo oddrveli proti Igoumenitzi, kjer ponavadi pristajajo ladje, ko gredo na Krf.
Mesto je bilo opustelo zaradi praznika in po kakšni uri smo se odpravili naprej proti Prevezi. Vmes smo še pogledali par antičnih spomenikov, spili kavo, pivo in prišli do Preveze. Peljali smo se skozi sloviti tunel, ki je pod morjem. Seveda smo za to plačali 4 evre. Nato pa proti Lafkadi preko premičnega mostu.
Moj bog, kako lepa je Lefkada! Tam Miro pozna ljudi, pri katerih je večkrat prespal, in spet smo se v vasi “zdilali” za 30 evr. na noč. Ostali smo dve noči. Seveda smo ga “srali” po otoku, oblezli katarke in izvir reke Aherontas, kjer naj bi bil eden izmed vhodov v Had. Aha, prej smo se še ustavili ob izlivu reke Aherontas, kjer smo spoznali prijaznega gostilničarja, ki je dobro poznal Slovenijo. Povabil nas je v zaprto gostilno, nas “častil” z uzom, in lepo smo se ga “nasekali”. Ampak “štimung” je pa bil. Vmes je nebo počrnelo, kot da bo sodni dan, ampak ni bilo nič hudega. Hvala bogu, dežja ni bilo.
Naslednji dan smo šli gledat razvaline samostana Kokkino monastirio, kjer nas je napadla divja svinja z mladiči. Moj bog, kako smo jo ucvrli! Pa smo se režali, še za slikanje ni bilo časa!
En dan smo šli na jug Lefkade, od koder se lepo vidi Skorpios, ki je menda v lasti Onasisa, oz. njegovih dedičev…(vnukinje).
Potem pa naprej do mesta Vasilika, kjer smo zavili v Lidl in se oskrbeli s pivom, vinom, uzo, metakso, konzervami fižola (noč je bila glasna…).In še z ostalimi “oslarijami”…dodobra smo napolnili avto. Pa s klobasami, ki smo jih nato drugi večer pekli na obali Porto Katziki….Kako lepo je tam! V hudourniški strugi smo zakurili ogenj z naplavljenim lesom in se pogostili ter “ruknili” retsino. Črno nebo in zvezde, murnčki ali črički, ne vem natančno….šumenje morja, ja , to je bil “štimung”! Pa smo postavili šotor in šli spat, enkrat ob dveh.
Zjutraj pa spet po otoku: suvlaki, giros, pivo, uzo…olivno olje pa limone. Moj bog, kakšni nasadi! Kot pri nas jablane.
No, končno je napočil čas odhoda. Z dolgimi nosovi smo jo “spokali” in šli v obratni smeri, samo da smo prespali v lepem hotelu v Orikumu v Albaniji, kjer smo se “zdilali” za 20 evr. za vse tri. Albanija dela veliko lepih hotelov. Marmor….kamen, čudovito. Tudi obalo imajo prekrasno. Bojim pa se, da bosta italijanski in ostali kapital naredila svoje, kot je to naredil drugje. Par let bo še čas za potovanje, potem pa se bodo stvari spremenile. Predvsem cenovno.
Sledi pot proti Sloveniji.
Pot domov je bila sestavljena iz kratkih postankov s pivom, girosom, lokalno rakijo in odličnim medom. Ustavili smo se blizu Sarande in možak v čevabdžinići nam je pokazal gada v amfori, ki ga ima kar na vrtu, in udomačenega krokarja. Našel ga je na cesti, ranjenega z zlomljenim krilom. Te ptice so zelo inteligentne. Narava je lepa, cel hrib je porasel z agavami, iz katerih bi se dalo narediti krasno tekilo. Možak nam je povedal, da je dal hrib zasaditi Enver Hodža, da bi agave preprečevale padalske desante, ker imajo grozne trnje, hahaha. Režali smo se do onemoglosti.
Na meji s Črno goro isti cirkus, samo da tokrat nismo ničesar plačali. “Težil” pa nam je črnogorski carinik, ko je videl vso našo kramo, steklenice, konzerve….jaz sem na moje steklenice nataknil kar nogavice, da niso ropotale in se ne razbijejo zlahka, pa še ne vidijo se ne. Po polurnem “nategovanju” s carinikom se nas je usmilil, saj je prišel sam šef in rekel: “Zemljaci, ja sam bio carinik na Šentilju! Sve dobro o Sloveniji…” in problem je bil rešen.
Nato naprej do Budve…Hercegnovega in mejni prehod Debeli brijeg. Hrvaški carinik ni kompliciral, čeprav je videl veliko krame in ropotije, pa ni rekel besede.
Nato pa vožnja skozi Metković in po hribih. Cesta od Metkovića do Dubrovnika je (bila) zaprta in smo zavili v “vukojebino” po hribih do Šestanovca, kjer se začne avtocesta.
Enkrat okoli pol dveh zjutraj nas je ustavila hrvaška policija, nekje bogu za hrbtom, malo pred mejo z Bosno...Imotski, ampak, ko nas je policist videl, tri utrujene mušketirje, nas je spustil naprej, brez besede. Niti dokumentov ni hotel pogledati…torej so še pošteni ljudje na svetu….Nato pa dolgočasna vožnja po avtocesti in, končno, mejni prehod Vinica. Trije stari dedci, nikjer žive duše, ob šestih zjutraj…Nato pa masaža. Carinik je bil temeljit in nam je “sesul” cel avto, mislil je, da smo džankiji, celo sol je pregledal, pa origano, ki je bil zapakiran v “tegelcu”….Pa pod sedeže, pa “trugo” pa “ruzak” ven…, mi smo kar zavijali z očmi. Končno je obupal….sicer pa smo vso pijačo imeli iz Grčije, ki je v EU, razen 3 steklenic albanskega konjaka….vsaj enkrat nekaj dobrega o EU!
Carinik je čisto dokončno obupal in nas prijazno pozdravil, kar je res, bil je res “profi”, vsaka mu čast!
Nato pa vožnja do Ljubljane in konec.
Opozarjam pa vse morebitne potnike za Albanijo, da imajo postavljenih ogromno radarjev! Spoštujte omejitve hitrosti! Če ne, vas bodo “oskubili”!
Tako. Naučite se tudi italijanskega jezika, prav vam bo prišel, in malo grškega. Na angleščino kar pozabite….mogoče nemško, ki ga obvladajo “gastarbajterji”.
V jeseni pa ponovno na pot, ampak tokrat spet Egej in Kreta!!!
Tako je bilo leta 2013; malo zabavno, poučno in lepo….. kaj bo letos, 2021. leta, bomo še videli……
Avtorica članka in fotografij: Maja Drolec
