»Samo še po tople rogljičke skočim, ti pa pojdi kar proti avtu. Že vidim pekarno tam za vogalom. Takoj se vrnem,« sem zaklical proti Ireni in pohitel čez križišče živahne ulice majhnega provansalskega mesteca, kjer se je jutro prevešalo v vroč poletni dan. Ah, s kakšnim užitkom sem se predal njegovem utripu! Prav neverjetno, kako domače sem se počutil v njem, kot bi ga poznal že od nekdaj, čeprav sem ga obiskal prvič. Skoraj poplesaval sem po ulici in se veselil še enega dne, ki ga bom prebil v meni tako ljubi pokrajini. Začarala me je že kot otroka, ko sem jo prvič obiskal. Ta posebna svetloba z mističnim pridihom, opojen vonj bujnega rastlinja, čar starodavnih zaselkov in njihovih utrdb, ki šepetajo zgodbe preteklih dni, če jim le želiš prisluhniti. Ure in ure bi se lahko sprehajal po obzidjih in s pogledom božal valovito zeleno pokrajino pod seboj, prepredeno z rekami in potoki, nad katerimi se pnejo kamniti mostovi. Tudi čez leto sem v mislih marsikdaj zaplaval v spomine in se predal nostalgičnemu sanjarjenju ter nestrpno pričakoval počitnice, da spet raziščem kakšen dragulj meni ljube Provanse, koščka Zemlje, kjer se tesno prepletata resničnost in mistika. Ni čudno, da ji je toliko umetnikov, ki so našli navdih v njej, zapelo slavo v svojih delih.
Sproščeno sem si požvižgaval melodijo Sur le pont d’Avignon in si v duhu predstavljal razposajene plesoče pare na kamnitem mostu nekdanje papeške prestolnice. Med hojo do pekarne sem se spomnil, da moram kupiti kakšen spominek za svojo teto, ki se je v mladosti prav tako zaljubila v to čarobno pokrajino. Njeno stanovanje, s pridihom nostalgije minulih dni, polno rož in zelišč, vedno diši po sivki. Rad jo obiskujem, saj so srečanja z njo vedno prijetna. Modra, nekoliko skrivnostna ženska, ki živi bolj odmaknjeno, izžareva nek poseben mir. Že kot otrok sem požiral njene zgodbe o preteklih časih, ki mi jih je pripovedovala z žarom, lastnim le njej. Od nekdaj naju je družila posebna vez, katere vrednosti sem se z leti vse bolj zavedal. Z njeno pomočjo sem doumel marsikakšno resnico o življenju. Tudi svoje odlično znanje francoščine dolgujem njej, prav tako ljubezen do zgodovine, kateri sem se zapisal tudi poklicno. Izbira je bila samoumevna, saj sem se že od kar pomnim požiral knjige o preteklosti, se igral viteze, ter občudoval gradove in utrdbe. Kot otrok sem bil prepričan, da bom odkril nekaj pomembnega, morda celo legendarni zaklad Katarov.
Hm, zanimivo – se tudi z mislijo vrnem spet v vroče provansalsko mestece – pekarne, ki sem jo opazil prej, ni tu. Bi pa prisegel, da sem videl izvesek z napisom »Boulangerie«. No, nič hudega. Stopim do naslednje; ne more biti daleč. Čudno, kako se je poleglo vrvenje, a sem le ulico stran od prejšnje. Pravzaprav spremenilo. Kot bi do mojih ušes prihajali drugačni glasovi. Tudi turistov ne opazim več. Le kam so se izgubili naenkrat?
»Oprostite, lahko izvem, kje je najbližja pekarna?« ogovorim smešno oblečenega domačina. Nejeverno, skoraj prestrašeno me pogleda, kot bi zagledal prikazen.
»O, Kristusove rane, od kod se je vzel monsieur?« zaslišim nevsakdanjo govorico. Nenavaden dialekt, na katerega še nisem naletel. Tudi arhaičen stil izražanja me začudi. Nagonsko se ozrem naokoli. Množica presenečenih obrazov široko razprtih oči zre vame. Ženska prestrašeno potegne otroka k sebi, druga se prekriža in strahoma odhiti stran, moški se nezaupljivo spogledujejo in začudeni mrmrajo. Silak s košatimi brki se mi previdno približa. Z mrkim pogledom izpod zaraščenih obrvi me sumljivo ogleduje od glave do nog, da začutim nelagodje.
Kaj, za vraga, naenkrat vsi bulijo vame? Nič mi ni jasno. Med kakšne čudake sem zašel? Pa tako starinsko so opravljeni. In popolnoma neurejeni! Le od kje jim umazana raševinasta oblačila? Ta predel mesta je videti skrajno zanikrn. Kokoši se prosto sprehajajo, da o potepuških psih niti ne govorim. Celo svinja z zasušenim blatom na trupu se je sprehodila čez tlakovano ulico. Tudi pohojene konjske fige pričajo, da higiena ni ravno močna stran tega mestnega predela. Iz ozadja prihajajo gagajoči glasovi perjadi. In poglej – smrkavec tam se je ponečedil kar za zidom! Nihče se ni zmenil zanj, kot da je takšno ravnanje normalno, celo samoumevno.
Mimo mene pridrvi jezdec na konju. Zanimanje množice se hipoma preusmeri nanj. Zdaj šele pomislim, da sem očitno zašel na prizorišče snemanja zgodovinskega filma. Vse kaže tako, saj celota okolica deluje precej, hm, recimo, historično. Kot bi se znašel v resničnem srednjem veku. Vsaka čast scenaristu in režiserju. Uspelo jima je ustvariti pravo okolje in vzpostaviti avtentično vzdušje.
Pomešam se med ostale, očitno statiste, in nihče več se ne zmeni zame. Nekaj me zasrbi za ušesom. Diskretno se popraskam. Pomislim, da bom moral kmalu k frizerju, saj so mi v teh dneh lasje kar precej zrasli. Postali so tudi mnogo gostejši. Med prsti zatipam nekaj drobnega. Zgrozim se, ko zagledam zmečkano kroglico nečesa, kar je bilo očitno še malo prej živo. Istočasno začutim srbenje tudi na precej neugodnem mestu, kjer mi manire ne dovolijo, da bi se potešil s praskanjem.
»Je to bolha?« me prešine, ko že drugič uzrem pomečkano črnico, ki sem jo izbezal iz pregiba. Le kje sem staknil to gnusobo? Družinski hotel, v katerem sva prespala, je bil sicer skromen, a – vsaj na videz – čist. In od kod te odurne, popolnoma brezoblične cape, ki visijo na mojem telesu? Prisegel bi, da sem zjutraj oblekel kavbojke in belo majico. Vihar zmedenih misli mi divja po glavi. Mar sanjam? Ali pa so v resnici Irena, potovanje, pekarna in parkirišče le plod mojih sanj? So črno obrobljeni nohti na grobih prstih s precej dlakavimi členki res moji? Izgleda že, saj tudi roke očitno že dolgo niso videle vode, kaj šele mila. Je ta medvedja šapa sploh moja roka? Zdaj tudi vem, zakaj mi sili smrad v nosnici. Od drobcev ribjega mesa v moji bujni bradi, ki so tam ostali po včerajšnjem večernem obedu. Obilno pojedino smo si privoščili in nemajhne količine vina so stekle po naših nenasitnih grlih. Dobra kapljica je doma v teh krajih in tudi gosposka je kar darežljiva z drobtinami, ki padejo od njihove mize. Mehko srnjetino sicer obdrži zase, za razvajena usteca finih gospa, a tudi merjasec ni za odmet, še posebej, če ga za dan ali dva namočiš v oljčno olje z zelmi in obilico česna, da se zmehča. Še danes se mi krepko dviguje sapa s kiselkastim vonjem. Cel sod smo ga izpraznili v noči, ko smo veseljačili do jutra, preden smo se težkih in neubogljivih nog porazgubili vsak v svojo smer. Svojo poslušnost so odpovedale v kotu bližnjega dvorišča, kamor sem se opletajoč zavlekel. Prav kmalu so do mojih krmežljavih oči udarili žarki sonca, ki se je bohotilo že visoko na nebu. V glavi bobneče odmeva, kot bi se v njej naselili peklenščki, in tudi noge so še majave. Verjetno je bil mehak in mlahav tudi moj one, a če me luknjičavi spomin ne vara, sem si vseeno uplenil krčmarjevo deklo. Nekaj se je hotela upirati, a verjetno radi lepšega, saj je znana po svoji radodarnosti do olajšanja željnih možakov. Tudi izbirčna ni, kar ji je šteti v dobro. Bog ji je lepoto sicer skopo odmeril, a obline ima na pravih mestih. Če skrije črvive ostanke zobovja, je kar priročna za potešitev. Žensk tu ni ravno v izobilju, zato ne moreš kaj dosti izbirati. A bližje morju se najdejo stasite lepotice, v katerih vre vroča španska kri. Ej, ko se zavrtijo v svojem plesu, zrejo vate z vročičnimi očmi, iz katerih kipi čista strast, ki te posrka vase, z jutrom pa se razblinijo kot privid … Lepe spomine imam na dni, preživete v Roussillonu, ki me bodo greli še na stara leta, če mi jih bo po milosti božji dano doživeti. Kar nekaj mojih kameradov je že pod rušo. Težko si priznam, a opažam, da telo ni več čilo kot nekoč. Tudi volje ni več prave. Še nedolgo nazaj sem komaj čakal, da smo se podali na bojni pohod. S kakšnim veseljem sem brusil meč in poslušal hrzanje prav tako neučakanih konj. Ko so zapeli rogovi, je zaigrala tudi bojev željna duša. Ponosno smo jezdili proti sovragu, ne da bi mislili na to, da bo vino iz čaš zmagoslavja marsikdaj pustilo okus po pelinu. Bitke so desetkale tudi naše vrste. Žalost zaradi izgube sodrugov smo pogosto utapljali v pijači. Mladostno navdušenje je počasi plahnelo in vse bolj je na dušo legal strah, ki je pronical vse globlje. V dolgih nočeh je bruhal iz globin nezavednega v obliki grozljivih podob podoživetega.
Bo treba odpihniti spomine in se ponovno vrniti na obzidje utrdbe. Dolžnost kliče. Bolščanje v daljavo bo spet zapolnjevalo moje dni. Sto in petdeset korakov levo in enako v desno. Postojiš, nakar ponoviš. Iz ure v uro, iz dneva v dan, mesec za mesecem. Toda imamo vsaj vedno dovolj za pod zob, tudi priboljške, in z vinom gospoda prav tako ne skoparijo. Bogato založene so grajske kleti in kašče polne, saj so letine bogate. Celo nekaj zlatnikov kapne v mošnjiček. Večina jih res steče po grlu, nekaj pa se le nabere za hude čase in stare dni. Če bo Bog dal, nam še dolgo ne bo treba v bitko. Že celo večnost nam prizanaša z njo. Očitno mu je bilo res dopadljivo, da smo temeljito opravili s Katari. To je tekla kri tam v Montsegurju! Nisem mehkužnež, prisežem, a tisti kriki so se mi še dolgo zajedali v moraste sanje, ki so me spremljale noč za nočjo. Komaj sem zatisnil oči, že so se prihulile vame podobe peklenskega plesa uničenja. Najhuje je bilo v nočeh polne lune, ko so se prebudili duhovi tistih, ki smo jih pokončali. Ni jih bilo malo. Na trenutke sem se celo jel spraševati, če smo ravnali prav. Seveda sem dvomeče misli hitro odgnal. Kar ukaže cerkvena in posvetna gosposka je vedno prav. To so nam vtepali v glavo že od malega. Mi smo ustvarjeni za bojevanje, oni pa, da mislijo namesto nas in odločajo o naši usodi. Tako je od nekdaj bilo in tako bo na veke vekov! Počasi sem le utekel tudi grozljivim sanjam. Kar nekaj grenkih zvarkov stare Magdalene sem moral spraviti po grlu, da sem jih pregnal. In vdihovati pare trav s sladkobnim vonjem, s katerimi poletiš v preddverje pekla ali raja. Šepeta se, da prihajajo iz odročnih krajev, kamor so se v bran Odrešenika hodili bojevat naši očetje in že dedov dedje.
Saj res – kaj če bi se, preden se spet povzpnem na trdnjavo, oglasil pri stari coprnici? Žensko je Bog očitno pozabil poklicati k sebi, saj je že precej uvela in zgrbljena. Je pa vseeno občudovanja vredna babnica s sposobnostjo pozdraviti več bolezni kot učeni grajski padar, ki se je svojih veščin učil v starih samostanih na severu od spoštovanja vrednih menihov. Stara Magdalena marsikaj ve, a redko se ji razveže jezik. Pravi, da v teh časih ni dobro preveč govoriti. Tudi glede svojih znanj je precej molčeča. Menda ženska ume celo brati in nekaj malega pisati. Včasih naj bi odšla do bližnje jame in tam med mrmranjem delala čudne gibe. Sliši se praviti celo, da se sporazumeva z divjadjo in pticami. Znala naj bi razpihati oblake in priklicati točo. Tudi gosposka jo ceni in pusti pri miru, čeprav ve, da njeno delovanje ni ravno po cerkvenih postavah. Šušlja se, da v zameno pomaga ženskam višjega rodu odpravljati posledice lahkomiselnosti in nečednosti. Njeno znanje o zeleh in urokih menda izvira od samega Luciferja.
Še vedno majave noge me slednjič privedejo do kočure ob robu gozda, kjer biva v svojem svetem miru. Le redko se odpravi v bližnji zaselek. Ljudje se je kar malo bojijo in izogibajo, sploh otroci, čeprav nikomur ne odreče pomoči, kaj šele da bi komu storila kaj žalega. Menda je že nje mati živela bolj odmaknjeno. V njeno hišo naj bi pogosto zahajal potujoči pevec saracenskih potez, ki pa ga potem, ko je na svet privekala Magdalena, ni bilo več na spregled.
»Lej jo, veščo staro, še vedno tlačiš zemljo!« ji navržem v pozdrav, ko jo zagledam pobirajočo dračje okoli bajte. Zadovoljno se mi zareži. Videti je odkrito vesela, da me spet vidi. Včasih sva prav rada kakšno rekla. V njeni družbi mi je čas vedno hitro minil in od nje sem odhajal zadovoljen, čeprav še sam ne vem, zakaj točno. Starejša je bila od mene in nič ženskega nisem videl v njej, čeprav je morala biti v mladosti kar čedna.
»Poredil si se. Vidim, da ti tam zgoraj pri gosposki ni hudega. Dobro te pitajo in pretegneš se tudi ne. Leta pa ti vseeno ne prizanašajo. Ko sva se zadnjič videla, si bil bolj čvrst in pokončen, tvoj korak pa bolj strumen. Vene tudi barva tvojih las,« me kritično ocenjuje, v njenem glasu pa je vseeno zaznati dobrohotnost.
»Tudi tvoji boljši dnevi so že davno mimo, kot vidim,« ji ne ostanem dolžan. Kar sem izjavil, žal drži. Žilava je, vztraja, a nekaj mi pravi, da ne bo več dolgo. Od nekoč bohotne vranje črne grive je ostalo le nekaj redkih sivih šopov, ki so silili na bledična lica. Pogrešal jo bom. Prekleto, da jo bom res. Le od kod naenkrat ta temna občutja? Kaj se je prikradlo vame, da se me polaščajo misli o minljivosti in slovesu? Nobenega oprijemljivega razloga nimam za takšno razmišljanje. Nekaj težkega je v zraku, kot bi se pripravljalo k nevihti. Sprva komaj zaznavna koprena preprede nebo in počasi zastre sonce, da prične izgubljati svojo moč. Ozračje postane negibno, cvrkutanje ptic in oglašanje murnov zlagoma zamreta. Narava in um se umirita, melanholija kot otožen napev zajame dušo.
Odtenki tišine prehajajo drug v drugega, preden jo slednjič pretrga globok vzdih in glas, prav nič podoben glasu starke. Umirjen in resen je, a s pridihom svežine. Kot bi prihajal nekje od daleč, iz nekega drugega časa in prostora. V besedah zaznam tuj zven.
»Dolgo se nisi oglasil. Več stoletij. Ti je bolj prijetno v tvojem zdajšnjem veku, kajne? Seveda; vedno topla in udobna bivališča imate, ki jim dež ne pride do živega, kovinska vozila, ki poletijo celo v nebo, škatlice, v katere ujamete svet in lovite glasove. Gledate nevidne žarke in svoje trdnjave varujete z umetnimi očmi. Poslušate glasove iz drugega konca sveta. Še vojskujete se samo s pritiski prstov.«
»Ojej, Magdalenca, ti kačja perut, zmešalo se ti je! O čem blebečeš? Si spet zmešala kakšne čudne trave? Ali pa očitno že predolgo tlačiš zemljo in se ti je skisal um, ubožici stari. To bo najverjetneje! Nič dobrega se ti ne piše več na tem svetu. O, naj ti Bog pomaga in te čim prej pokliče k sebi, da se ne boš popolnoma izgubila v tem svetu,« kar privre iz mojih globin, tako se prestrašim njenih besed. Za vsak slučaj se še prekrižam, saj je prav mogoče, da je zlodej ugrabil njeno dušo in se zdaj poigrava z umom nemočne reve. Še zadnji alkoholni hlapi včerajšnjega popivanja so se porazgubili.
»Premalo si molila in preveč samosvoje živela, zdaj pa je prišla božja kazen. Tudi ponižna nisi bila kaj dosti. Saj nisi bila slaba, celo marsikaj dobrega si naredila, a morala bi živeti po postavah in bolj slediti nauku Odrešenika. Zdaj pa imaš plačilo za svoje grehe, ki nikoli ne izostane,« ji očitajoče navržem, a iz mojega glasu veje zaskrbljenost.
»Najraje bi te vzel s seboj na trdnjavo, kajti tu te z omračenim umom čaka bridek konec. Ni vrag, da se ne bi našel kakšen kotiček zate. Če ne drugje, bi v stolpu lahko delala družbo netopirjem.« Še sam sem presenečen, da me tako skrbi zanjo. Če pomislim, mi je bila marsikdaj v pomoč in podporo; ena redkih, zato je prav, da ji zdaj povrnem po svojih skromnih močeh. Tudi pamet ji je dobro služila. Ni kaj dosti hodila naokoli, a vedela je marsikaj. Kar nekajkrat sem poslušal njena svarila in izkazalo se je, da je imela prav. Priprtih oči je vdihavala dim zeli, ki jih je sežigala na majhnem gorilniku, in z globokim glasom, ki je zvenel, kot da ni njen, je vedela napovedati, česa naj se varujem in kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Nekaj je res moralo biti na tem, da je povezana s samim Luciferjem.
Kot bi brala moje misli, se skrivnostno nasmehne, pomolči, nato nadaljuje: »Ne boj se. Ni vse, česar ti ni dano razumeti, hudičevo delo. Ljudem še dolgo ne bo jasno, kakšna moč se skriva v njih. Preden bodo prišli do spoznanja o sebi, bo preteklo še veliko časa. V ognju se bo izgubilo mnogo znanja in pogubila življenja tistih, ki ga bodo posedovali. Gre za znanja, ki so Bogu ljuba, saj ga prek njih približajo ljudem, a strah pred neznanim in zaslepljenost množic tega ne bosta prepoznala.«
»Meša se ti, res se ti meša,« zmajujem z glavo, ona pa mirno nadaljuje: »Moj um je še vedno oster kot rezilo. Z leti morda še bolj, saj so ga obogatile tudi izkušnje. Telo počasi ugaša. Kot sveča, ki dogoreva, a skoraj do zadnjega je njen plamen enako močan. Rajši me poslušaj, čeprav vsega verjetno ne boš razumel. Vsaj zdaj ne. Morda tudi še ne v prihodnjem življenju. Nekoč, ko bo tvoje dojemanje sveta pridobilo na širini, pa se boš spomnil mojih besed in jih znal umestiti v svojo izkušnjo.«
Nenadoma me prešine, da ji je morda le vredno prisluhniti. Z zanimanjem se spet ozrem vanjo. Zazdi se mi, kot da jo vidim prvič. Je ona in hkrati ni. Kakšna igra je zdaj to? Sem morda jaz tisti, ki se mu kisa? Hkrati z zaskrbljujočo mislijo pa se v meni poraja zavedanje, da imajo njene besede težo. Še več; zavem se, da mi ima povedati nekaj pomembnega, kar bo vplivalo na mojo nadaljnjo pot. Začutim, da se v mojem drobovju podirajo jezovi, sproščena sila buta navzgor, kjer odstira gmote temine, dokler se slednjič ne odpre pogled na obzorje, ki mi bo omogočilo dojeti mnogo več, kot mi je bilo dano doslej.
Njen glas deluje rahlo uspavajoče: »Spomni se. Nekoč sem ti v enem od najinih pogovorov razložila, da časa pravzaprav ni. So le vzporedne resničnosti, med katerimi lahko prehajaš in s tem ustvarjaš iluzijo časa. S posvečenimi znanji ali naključno, povsem nehote, kot se je to zgodilo tebi, se lahko seliš iz ene resničnosti v drugo. Ločnica je tanka, običajnemu smrtniku nevidna. Resničnost, v kateri se nahajaš ta hip, si že živel. Marsikakšna izkušnja iz nje ti omogoča, da lažje živiš in kot človek napreduješ v svetu, kjer ti je mesto zdaj. Po tem najinem srečanju se ti bodo odprle nove razsežnosti tvojega sedanjega bivanja. Prepoznal se boš v odsevu zrcala preteklosti, ki se je ne zavedaš, a te spremlja in – na tebi še težko doumljiv način – tudi usmerja. Nezadržno te vleče v kraje, kjer si bival nekoč, ter k ljudem, ki so ti bili tedaj blizu. Zdaj jih boš videl skozi drugačne oči, občutil na nov način, razumel vezi, ki te vežejo z njimi. Prišla bom za teboj. Ne skrbi; prepoznal me boš v dobro znani osebi. Zato se moraš vrniti. Ne na obzidje utrdbe, kjer bi ti nekega dne v objestnem merjenju moči meč sovojaka povzročil smrtne rane, temveč v svet, kjer se odvija in te pričakuje tvoje sedanje življenje z vsem, kar ti ima še ponuditi. In tega ni malo.« Prijazen nasmeh ji pobliskne čez obraz, razvedri pogled in omehča poteze.
»Pri krastačinih krempljih! Dozdeva se mi, da zna biti mogoče kaj resnice v tvojih besedah. A kako naj najdem pot nazaj?« zarobantim.
»Ne boj se, pomagala ti bom,« zaključi in že vmešava v vodo enega svojih praškov. Le upam, da ne gre za posušen in zmlet močeradov rep, po katerem nekoč več dni nisem prišel k sebi. Je pa res, da je bolečina izginila in prej otrdela noga je postala gibčna kot nekoč.
Nestrpno čakam, da umeša vse sestavine, zamrmra čarne besede v meni tujem jeziku, usmeri pogled v nevidno točko v daljavi in mi brez besed poda kovinsko čašo. Počasi, požirek za požirkom pijem tekočino nedoločljivega okusa, ki naj bi me vrnila v svet, kamor spadam. Dobrotljiv, a pod pezo let že utrujen pogled stare prijateljice me pospremi v sen. Kot odmev nekje iz daljave zaslišim njen pomirjujoči glas, ki me še komaj dosega:
»Vzemi s seboj košček cedrovega lesa, zraslega na sveti zemlji. Naj te varuje na poti v tvoj svet in te kasneje opominja, da je življenje mnogo več, kot se zdi. Redkim izbrancem je dano, da presežejo okvir običajnega pogleda nanj ter odkrijejo resnico našega bivanja in veličino stvarstva. V čast in ponos naj ti bo, da si med njimi.«
Podoba Magdalene počasi bledi, glas se izgublja v daljavi in do mojih ušes prihaja le še kot šepet. Nadomešča ga šumenje, ki postaja vse močnejše. Polašča se me nemir. Ustrašim se, ko pred seboj kot v kalejdoskopu nenadoma zaplešejo podobe nekega drugega časa in prostora, kamor očitno sodim. Vrvež ulice majhnega mesteca … čakajoče dekle na parkirišču, ki me verjetno že nestrpno pričakuje … topli rogljički, ki naj bi jih prinesel, preden nadaljujeva pot … Zazdi se mi, kot da bi bil ujet v labirintu svetov, kjer bi begal iz enega konca do drugega ter mrzlično iskal izhod.
—–
»Nikar ne skrbite, gospodična. Zagotovo ni hudega. Vse bo v redu z njim. Vidite, se že prebuja. Še malo in bo odprl oči. Soparna vročina, nizek pritisk ter utrujenost povzročijo omotico, da človeka kar zmanjka,« se besede počasi prebijajo do mojih ušes. Potrudim se, da dvignem težke veke. Nad seboj zagledam zaskrbljeni Irenin obraz, ki hipoma zažari v olajšanju. V strahu se potipam po lasišču in bradi. Zadovoljno ugotovim, da so lasje kratko pristriženi, strnišče na bradi pa staro le kakšen dan. Nosnice mi poboža blagodejni vonj toaletne vodice in tudi okus v ustih je prijetno svež. Torej sem se onesvestil in vse le sanjal.
Čez čas mi roka zaide v žep na srajci. Otipam nekaj trdega. Hm … le od kod se je v njem znašel preperel košček lesa z vtisnjenim neznanim simbolom?
