Kdo si?
Kdo si, ki si ukrotil atom
in prodrl v vesolje?
Kdo si, ki si pokukal v svoj gen
in ustvaril stroje smrti?
Kdo si, ki pošiljaš govoreče slike čez ocean
in v epruveti ustvarjaš novo življenje?
Kdo si, ki se igraš boga?
Se kdaj vprašaš, kdo v resnici si
in kam te vodi tvoja pot,
Dana ti je bila misel.
Drobec v pajčevini zavesti.
Včasih le preblisk, nejasna slutnja,
kdo ve, od kod porojena.
Drugič prodorna in jasna,
izražajoča poglede in vizije,
ki bodo vodilo množicam.
Roka zapiše misli.
Mehka, elegantna, negovana.
Tekoče izrisuje krivulje,
ki se oblikujejo v črke.
Črke v besede.
Besede s pomenom.
Nedvoumnim.
In tisoče rok bo sprva ploskalo,
stotine njih prijelo za orožje,
mnoge med njimi se bodo mrtvo povesile,
zgnile v blatnih močvirjih ali
zoglenele v ognjenem peklu strelskih jarkov.
Vse zaradi roke,
ki bo množicam predala misel.
Ponotranjile bodo njeno sporočilo,
ga sprejele za svojega,
mu postavile mesto na oltarju
in mu žrtvovale vse –
svobodo, bodočnost, mir.
Z znojem in krvjo mu bodo zvesto služile,
v njegovem imenu šle v napad
in sprostile moč vklenjene zveri,
da bo Zemlja zadrhtela
in zatrepetala v lastnem krču,
kot bi se hotela otresti bremen,
ki so se nagrmadila na njenem hrbtu,
dokler nemočno ne bo obstajala,
gledajoč – kot že mnogokrat poprej –
prizorov groze, trpljenja in smrti.
