Razstava izbranih del slikarja Maksima Sedeja v Galeriji Isis je poklon spominu na stoto obletnico njegovega rojstva. Kot izjemen kolorist, ki je s posebnim občutkom gojil predvsem kompozicijo, je v svojih slikarskih monologih prehodil pot od magičnega do sanjskega izpovedovalca, nekatera njegova dela pa preveva dih osamljenosti. Sedejevo slikarstvo upodablja svet vsakdanjih ljudi, zazrtih v sanje o življenjski ubranosti, zaupajočih v svetlobo in milino. Na razstavi, kjer je bilo mesec dni na ogled okoli petdeset del iz zasebnih in galerijskih zbirk, je bil znova izpostavljen njegov izrazito osebni slog, poln čiste lepote, vzete iz konkretnega slikarjevega življenja in doživljanja svojega časa. Bil je izjemno tankočuten pesnik intimnega sveta in romantični pripovedovalec družinske domačnosti. Psihološko se je poglabljal v preproste ljudje, zvest svojemu intimnemu realističnemu slikarskemu izrazu je v svojih delih prikazoval vsakdanjo okolico, med njegove značilne klasične teme pa spada tudi življenje iz sveta artistov. Bil pa je krhka osebnost, zamaknjeno zazrta v bližino ljudi, ki jih je imel najraje, zato so bili prav družinski motivi osrednja tema njegovega opusa.
Rodil se je 26. maja 1909 v Dobračevem pri Žireh v umetniško nadarjeni družini. Leta 1928 se je vpisal na zagrebško umetniško akademijo in leta 1932 diplomiral. Bil je član in tajnik leta 1937 ustanovljenega Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1940 je bil kot edini Slovenec uvrščen na beneški Bienale. Od leta 1950 do leta 1973 je poučeval na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Leta 1953, 1954 in 1956 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracijo. Leta 1966 je imel retrospektivno razstavo v ljubljanski Moderni galeriji, kjer je bilo poleg oljnih slik izpostavljeno njegovo risarsko in grafično delo ter istočasno prikazan njegov ilustratorski opus. Z lahkotno in fino risbo ustvarjenimi ilustracijami je Sedeju uspelo oživeti pravljični svet, po drugi strani pa ilustracijam, ki ponazarjajo dogajanje v resničnem sveti, nadeti poetični nadih. Naslednje leto je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, nato pa je intenzivno ustvarjal še vrsto let. Umrl je 13. maja 1974 v Ljubljani. Leta 1990 je Taras Kermauner v Obzorniku Prešernove družbe (Srce in Oko) pisal o Sedejevih lesorezih Bog v Trbovljah, o pomembnosti Sedejevega pogleda na tedanje življenje. Ob dvajseti obletnici smrti je bil predstavljen v ljubljanski Moderni galeriji z retrospektivno razstavo, ob kateri je bil izdan doslej najizčrpnejši katalog z besedili Brede Ilich Klančnik, Marijana Tršarja in Ivana Sedeja ter z zbrano bibliografijo o ustvarjalcu. O njem je poleg slikarjevega sina umetnostnega zgodovinarja Ivana Sedeja pisal v knjigi Štirje obrazi duše tudi drugi sin, slikar Maksim Sedej mlajši. Vsemu, kar je naslikal, je nadel pridih ljubeznive slovesnosti, prisrčne zbranosti in nedeljske prazničnosti, življenjskega zavetja in zasanjane tišine, je ob sedanji razstavi o njegovem delu zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj. Nekatera globoko občutena in verjetno najbolj intimna dela so bila prvič predstavljena javnosti, poglobljena študija v kontekstu z doslej že znanimi in ob tej razstavi novimi spoznanji pa bodo verjetno možna šele na veliki retrospektivni razstavi, ki bi jo umetniku kot je bil Maksim Sedej zagotovo morali pripraviti v kateri izmed za to ustanovljenih slovenskih kulturnih institucij.
