Marie-Anne sem spoznala pred skoraj dvajsetimi leti. Nisva se pogosto srečevali, a kadarkoli sem imela srečo, da sem se lahko pogovarjala z njo, so me vedno navdušili njena neverjetna energija, smisel za humor, pogum, iskrivost, široko obzorje, poznavanje ljudi, izvirne ideje, živahno in slikovito pripovedovanje, ki ga je pretrgal le glasen in prešeren smeh. Vse to daje Marie-Anne še danes mladosten videz. Prosila sem jo za pogovor, da bi jo spoznali tudi bralci tega časopisa.
Špela: Marie-Anne, nam lahko prosim poveš, od kod prihajaš? Kdaj in kje si bila rojena?
Marie-Anne: Rojena sem v Franciji, v majhnem mestecu Ancerville (Meuse). Tri leta po mojem rojstvu je naša družina ta kraj zapustila. Naselili smo se v Reimsu (Champagne).
ŠP: Nam lahko poveš kaj o svoji družini, o tvojih prednikih?
Marie-Anne: To je pa težko povedati na kratko. Moj oče se je priselil iz Italije. Mojo mamo je vzgojila stara mama, ki je bila Francozinja, saj jo je mati zapustila, očeta pa ni poznala. Že to je bil slab začetek, težko breme, ki so ga nosili moji starši in tudi jaz sama. Bila sem zadnja od štirih otrok.
Špela: Kakšno je bilo tvoje otroštvo? Si se rada igrala? Kakšne igre so bile tedaj v navadi?
Marie-Anne: Resnica je zelo žalostna. Otroštva se sploh ne spominjam, do svojega 15. leta nimam nobenih spominov. Hranim le nekaj fotografij, ki mi je uspelo dobiti ob smrti moje mame pred štirimi leti.
Špela: Kje si hodila v šolo?
Marie-Anne: Sodeč po fotografijah in po tem, kar so mi pripovedovali, je bila šola v bližini našega doma, v Ulici Emila Zolaja v Reimsu.
Špela: Kje si potem nadaljevala šolanje?
Marie-Anne: Obiskovala sem gimnazijo in nato zasebno šolo za tajnice, kjer sem diplomirala.
Špela: Kaj pa leto 1968? Lahko o tem kaj poveš?
Marie-Anne: Seveda! To je bila mala revolucija v mojem življenju. Udeležila sem se velikih manifestacij, vpisala sem se v komunistično stranko, šestdeseta leta so bila tudi leta anglosaške glasbe, mode mini kril, svobode, kontracepcije in tako naprej. A ne čutim nobene nostalgije po tistem času.
Špela: Si rada potovala?
Marie-Anne: To so bile moje sanje… a nisem odpotovala zelo daleč, samo do Izole!
Špela: V Izoli imaš dva sinova in moža Mitjo. Kje si ga spoznala?
Marie-Anne: V Izoli. Bil je bobnar v neki glasbeni skupini. Sestavili smo rock ansambel, ki pa se ni dolgo obdržal. Napovedal se je namreč mali otroček.
Špela: Kje sta se poročila?
Marie-Anne: V Izoli.
Špela: Koliko časa potem že živiš v Izoli?
Marie-Anne: Skoraj trideset let.
ŠP: Kje pa sta rojena tvoja otroka?
Marie-Anne: Starejši sin je iz mojega prvega, neuspelega zakona, in je rojen v Parizu. Mlajši se nama je rodil v Izoli.
Špela: Kakšno je bilo njuno otroštvo, glede na to, da sta živela v večjezični in večetnični družini?
Marie-Anne: To pa bi morala vprašati njiju. A kot mama sem naredila vse, kar je bilo v mojih močeh, da bi od treh kultur oba odnesla le najboljše. Na njiju je, da upravljata s tem zakladom.
Špela: Sta obiskovala slovensko ali italijansko šolo?
Marie-Anne: Italijansko, glede na to, da ima moj mož italijanske korenine.
Špela: Tvoja sinova govorita tekoče francosko. Kaj pa tvoj mož?
Marie-Anne: Znajde se. Razume vse, ampak ker je po naravi bolj zadržan, si ne upa preveč govoriti. Čisto nasprotno od mene, ki sem pravi mlin za besede. Ko enkrat začnem govoriti, se ne morem ustaviti!
Špela: Tvoj mož in eden od sinov sta ribiča. Ti zelo dobro poznaš razmere slovenskih ribičev. Kako so se le te spremenile v letih, odkar si v Izoli?
Marie-Anne: V času nekdanje Jugoslavije so ribiči lahko brez težav odhajali na ribolov vzdolž vse Jadranske obale. Danes je to čisto druga zgodba. Tradicionalno ribiško pristanišče v Izoli je postalo sprehajališče za vikendaše. Ribičem so prepovedali odlaganje mrež na obali. Popravljati in shranjevati jih morajo v velikem šotoru, ki so ga postavili blizu izolskega odlagališča smeti. Naši ribiči torej delajo v zadušljivi vročini in smradu, ki sili na bruhanje. To je pravi škandal. Druga težava je meja na morju. Morska meja med obema državama še ni določena, a to je spet druga tema. Danes je ne bi načenjala, saj so v igri politični interesi in nasprotja med Slovenijo in Hrvaško. Edino, kar lahko povem je: ko se dandanašnji moj mož in sin odpravita na morje lovit, me od strahu in tesnobe boli želodec.
Špela: Za svojega moža ribiča si tudi opravljala računovodska dela.
Marie-Anne: Delamo skupaj, kot družina. Jaz se ukvarjam z birokracijo in prodajo rib. V Sloveniji je preprost ribič obravnavan kot podjetnik, kar se mi zdi popolnoma zgrešeno. To je sezonski poklic, ki lahko traja približno šest mesecev, ribiči pa so obdavčeni za celo leto, kot kako podjetje. Tudi če nimajo nobenega prihodka v obdobju, ko ni ugodna ribolovna sezona. In treba je upoštevati še naravne pojave, ki jim preprečijo ribolov. Na zakonodajni ravni bi bilo potrebno še veliko spremeniti. Zakoni so zamišljeni globalno, za ribiče se sploh nihče ne zmeni, razen ko nam Bruselj predpiše nove smernice, a povsem brez poznavanja lokalnih razmer in potreb.
Špela: Pa res, zdaj sem se spomnila, da si nekoč obiskala nekdanjega predsednika Milana Kučana, in se pritožila, kako težak je položaj slovenskih morskih ribičev.
Marie-Anne: Ne, nisem se šla pritožit, in nisem šla k njemu zaradi ribičev, ampak zaradi gradnje nove italijanske osnovne šole v Izoli. Ta projekt je bilo zelo težko izpeljati. V Izoli je bilo veliko nasprotovanj, kritik in malverzacij. Moj mlajši sin in jaz sva zaradi tega utrpela kar nekaj zelo negativnih posledic. A vse to je zdaj preteklost, končalo se je dobro. Glavno je, da je šola zgrajena, čeprav po mnogih zapletih.
Špela: Poučevala si tudi francoščino.
Marie-Anne: Ja, v letu 1997 na Visoki šoli za hotelirstvo in turizem v Portorožu, sicer pa na zasebnih tečajih za odrasle in otroke.
Špela: Kakšna dela si še opravljala?
Marie-Anne: Kakor rečete tukaj – cento mestieri, mille miserie. Vse za preživetje. Med drugim sem bila tudi turistična vodička pri Kompasu.
Špela: Tu si že vrsto let in poznaš veliko ljudi. Kako so te sprejeli domačini?
Marie-Anne: To je delikatno vprašanje in nanj težko odgovorim. Sem posvojena Slovenka, kot rečejo. Vseeno sem doživela rasizem in hudobijo brez razloga, a tudi veliko prijaznosti in ljubezni. Mislim, da mi je uspelo, da so me vsaj malo sprejeli, čeprav sem še vedno Francozinja, tako kot moja dva sinova. A na splošno se ne smem pritoževati. To mesto me je sprejelo z vsemi mojimi vrlinami in napakami vred, in lahko sem le hvaležna, da so mi dali toliko priložnosti. Če jih nisem znala izkoristiti, je to morda zaradi moje velike naivnosti in pomanjkanja strpnosti.
Špela: Tudi prijatelje in prijateljica si pridobila.
Marie-Anne: Prijatelj, prijateljica. To je lepa beseda, a ne vem, kaj naj rečem. Prijatelje spoznaš v nesreči. V tridesetih letih sem morala rešiti veliko težav s tako imenovanimi prijatelji. Zato pravim, da lahko prave prijatelje preštejem na prste ene roke.
Špela: Kakšni se ti zdimo Slovenci?
Marie-Anne: Mislim, da je to tako kot povsod. Italijani rečejo tutto il mondo e un paese. Vse je odvisno od okolja, v katerem si, vsi ljudje te pač ne morejo imeti radi. Rada imam kitajski simbol s tremi opicami: ne videti, ne slišati, ne preveč govoriti.
Špela: Kaj pa Istrani?
Marie-Anne: Enako.
ŠP: Ampak slovenščine se pa nisi naučila preveč dobro. Je tako težka?
Marie-Anne: Res, zame kot Francozinjo je zelo težka. V opravičilo moram povedati, da sem se morala hkrati naučiti dva nova jezika, italijansko in slovensko. Poleg tega sem delala v restavracijah in tam sem v tistih časih največkrat slišala srbohrvaščina in italijanščino. Seveda bi se bila rada naučila slovensko, a nisem imela časa. Razpeta sem bila med delom, družino in težavami vsakdanjega življenja in nisem imela časa ne za študij ne za kakršen koli konjiček.
Špela: Še vedno rada potuješ?
Marie-Anne: Seveda, a redkokdaj, saj ni ne časa ne denarja.
Špela: Rada bereš? Kateri so tvoji najljubši avtorji?
Marie-Anne: Rada imam francosko književnost, predvsem klasike kot so Maupassant, Verlaine, Rimbaud, Cocteau in tako naprej.
Špela: Kaj pa filmi?
Marie-Anne: Barrault, Spielberg… Moji okusi so zelo raznovrstni, kakršna sem po svoje tudi sama.
Špela: Poznaš druge Francoze, ki živijo v Sloveniji?
Marie-Anne: Da, vendar malo.
Špela: Rada kuhaš? Imaš rada francosko, slovensko ali kakšno drugo kuhinjo?
Marie-Anne: Res sem dobra kuharica. Pravi cordon bleu, kot v Franciji rečemo najboljšim kuharjem. Zelo rada kuham in pripravljam jedi po receptih z vsega sveta. Lahko povem, da sem v nekdanjo Jugoslavijo prišla z namenom, da odprem restavracijo, a je moje načrte preprečila nesrečna usoda.
Špela: Ali dobro poznaš Slovenijo? Katera pokrajina ali mesto ti je najbolj všeč?
Marie-Anne: Niti ne, a zaljubila sem se v reko Sočo. Nikoli še nisem videla ničesar tako lepega. Soča je zame nekaj prečudovitega.
Špela: Imaš lepega kužka. Si tudi sicer ljubiteljica živali?
Marie-Anne: Da, Bubu je kodrasti bišon in z belo nakodrano dlako je videti kot snežena kepa. Zelo rada imam živali in te mi ljubezen vračajo.
Špela: Ali pogrešaš kaj, kar si imela v Franciji?
Marie-Anne: Les baguettes! Naš kruh.
Špela: Kako poteka tvoj dan?
Marie-Anne: Kot veliko žensk, ki delajo doma in se posvečajo družini, tudi jaz ne vem, kaj je dolgčas. Vedno najdem kako delo, berem in rada bi napisala knjigo o svojem življenju in izkušnjah.
Špela: Tvoja tašča je zelo zanimiva ženska.
Marie-Anne: Moja tašča je izredna ženska, ki ima osupljivo veliko energije. Kmalu bo praznovala osemdeseti rojstni dan. Ko bom v njenih letih, bi bila rada taka kot je ona.
Špela: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Marie-Anne: Verjemi, veliko načrtov se mi mota po glavi, a ker sem vraževerna, ti o njih ne bom ničesar povedala.
Špela: Res bi bilo dobro, da napišeš knjigo.
Marie-Anne: Sem že začela.
Špela: Kje boš preživela počitnice?
Marie-Anne: Doma. Morda bomo kak konec tedna s prijatelji šli taborit ali na koncerte.
Špela: Imaš še stike s svojo družino, bližnjimi in prijatelji v Franciji?
Marie-Anne: Da.
Špela: Jih greš kdaj obiskat?
Marie-Anne: Seveda, a se glede na sedanjo situacijo v Franciji raje izogibam potovanjem.
Špela: Se je Francija od časa tvojega otroštva in mladosti kaj spremenila in na kakšen način?
Marie-Anne: Francija ni več taka, kot je bila.
Špela: Kaj pa Slovenija in Slovenci?
Marie-Anne: Nedvomno se je spremenila. Kar je škoda.
Špela: Bi rada še kaj dodala?
Marie-Anne: Ne, saj sem že preveč povedala.
Špela: Kaj je po tvojem mnenju v življenju najpomembnejše?
Marie-Anne: LJUBEZEN!
Špela: Hvala, Marie-Anne.
Marie-Anne: Hvala tebi. In lep dan!
