Bila mi vera v srečo odzveta,
opore nade niso več imele;
kali ljubezni, ki nam mir obeta,
umrle prej so, nego se razcvele.
A tvoja mi podoba obudila
v ljubezen vero spet in v mir in srečo,
novo je v prsih upanje vzgojila,
ki vznaša kvišku dušo hrepenečo.
Glej, kakor dviga roža k soncu glavo
in kakor ptica ljubi gnezno svoje,
bučela srka iz cvetlic vonjavo,
tako te ljubi ubogo srce moje.
(Ljubljanski zvon, Ljubljana, 1885, str. 589)
(Antologija slovenskih pesnic 1, Založba Tuma, 2007)
