No, sreda septembra – v koga ali kaj naj se zapičim?
Začela bom kar pri Rožančevih nagradah, saj je bil spominu na Marjana Rožanca posvečen cel teden. Film na televiziji, film v kinoteki. V kulturnem domu Španski borci smo novorevijaši skoraj napolnili dvorano, ko smo se srečali z nominiranci za Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu. Iz Trsta je prišel Vladimir Vremec, uglajen gospod, ki je krajinarski arhitekt in je menda zadolžen za red v vseh zelenih površinah Tržaškega zaliva tja do Julijske krajine. Moja prva misel je bila, da so morda zdaj začeli obnavljati, kar so pred stoletji uničili, ko so sekali drevesa za podboje v Benetkah! A kot Slovenec v zamejstvu je bil Vremec eden od urednikov tržaške revije Most od ustanovitve (mislim da leta 1963 – ukinili pa so jo prvo leto po osamosvojitvi! – prenesli so vse totalitaristične gonje, ne pa demokracije – to tudi nekaj pove). Celo uro je pripovedoval o življenju te revije in njenih sodelavcev, še posebej pa o Marjanu Rožancu. Nisem se zavedala, kako pomembno vlogo so v tistih časih odigrale zamejske revije. Prav preko te revije je Rožanc prišel v ugledno avstrijsko revijo, v kateri je objavljal skupaj z velikimi pisatelji srednje Evrope. Tam je objavil esej o Slovencih in niču, zaradi katerega je bil tudi obsojen, ko ga je objavil še v slovenščini v Mostu. Vremec je prvič povedal zgodbo tega sojenja. Upam, da bo objavil, kar nam je včeraj bral. Največ mi je dal misliti, ko je prišel do trenutka tik pred procesom. Mnogi so podpisali protestno izjavo, najrazličnejše opredeljeni intelektualci, pa ni nič pomagalo, a zgleda, da so sodišče prelisičili krščanski demokrati v katoliški zamejski reviji z objavo na hitro napisanega pretiranega protesta zoper Rožančev članek s stališča užaljenega klera. Prav lisjaško. Odvetnik je ta članek predložil kot dokaz, da je Rožanc žalil cerkev. Komunisti se potem pač niso mogli pridružiti cerkveni užaljenosti in so morali znižati kazen – dve leti pogojno je pač dosti manj kot 10 let strogega zapora, ki se je Rožancu obetal.
No, tako sem pač to včeraj razumela. Vsak, ki je bil v dvorani, bi takole na hitro Vremčevo pričevanje povzel drugače. Zgodovina ni nekaj dokončno oblikovanega, je samo to, kar si povemo. Človek pa niti svoje lastne zgodbe ne more povedati enkrat za vselej ali vsakič enako, kako naj kdo enkrat za vselej pove, kako je bilo pred petdesetimi leti. Če drugega ne sem spet sprevidela, kako bo treba še in še študirati dokumente o tistih časih, preden bomo lahko potešili nevednost in radovednost.
Dan prej, torej 16. septembra, smo v Volčjem Gradu na Krasu položili venec ob spominsko ploščo. Hiša, v kateri je živel Marjan Rožanc od leta 1980 do 1990, torej zadnjih deset let, je zdaj v rokah italijanskega slikarja, ki pa zelo dobro govori slovensko. Za hišo lepo skrbi, ni ničesar spremenil, samo popravil je, kar je bilo treba. V hiši je še nekaj originalnega pohištva, celo klavir. Stara vhodna vrata je obložil z zlatimi listi, ker so vhod v nebesa, kakor nam je ljubeznivo povedal. Spominska plošča je na zunanjem zidu borjača. Zbralo se nas je kar nekaj, dvajset, mogoče več. Manca Košir je spregovorila s solzami sreče, ker je Marjana Rožanca poznala, ker je prejela od njega najpomembnejši del sebe, in žalosti, ker je prezgodaj umrl. Lahko bi še živel. Star bi bil šele 80 let!!!!! Kaj vse bi še napisal! Spregovorila sta tudi Edvard Kovač in Peter Kovačič Peršin, tudi Rožančeva prijatelja.
Potem pa smo se odpravili v knjižnico v Komnu. Prav po Mančini zaslugi je vdova Marjana Rožanca, že pokojna Janja Rožanc, prepustila celotno Rožančevo knjižnico komenski knjižnici. Posedli smo v Rožančevi sobi in zdelo se mi je, da smo v dnevni in študijski sobi živega pisatelja. Prebrali smo nekaj odlomkov iz njegovih knjig, Manca pa je posebej poudarila, kako pomembno je, da se knjižnica pisatelja ohrani kot del njegove zapuščine. Knjige govorijo o tem, kaj je pisatelj bral. Ta knjižnica govori o podobi intelektualca v tistih časih, ko knjige niso bile dostopne tako kot danes. Nismo imeli prevodov. Marjan Rožanc je bral francosko, nemško, rusko, srbsko. In to ne romane s tribesednimi stavki, kakršni nastajajo danes, temveč vrhunske mojstre besede, filozofijo, psihologijo, zgodovino, mitologijo. Tako nam knjižnica Matije Čopa, ki jo imajo v NUK-u, govori o duhu slovenskega intelektualca v prvi polovici 18. stoletja. Iz te knjižnice je jemal Prešeren, saj se je družil s Čopom. Pa če grem še bolj nazaj – v Zagrebu imajo osebno knjižnico Valvasorja. Ta govori o ozkosti Slovencev, saj knjižnice nihče ni odkupil, da bi pomagal Valvasorju, ko je zaradi Vojvodine Kranjske bankrotiral. Knjižnico je milostno kupilo zagrebško župnišče – ali kaj je že bila tista institucija, bi morala pogledati v knjigo. No, ta knjižnica, ki je nastajala na slovenskih tleh, govori o duhu evropskega intelektualca 17. stoletja. Naš vrhunski razsvetljenec je postal član Kraljeve akademije v Londonu.
S Trubarjem najbrž ni ostala knjižnica. Prevečkrat je moral bežati!
Tako je Vitomil Zupan s sabo nosil samo kovček rokopisov. Prevečkrat se je selil. Jaz pa sem bila v njegovi knjižnici v hiši, v kateri je živel kakšnih 10 let, mogoče manj. Dve veliki steni knjig v vseh jezikih, veliko slikarskih monografij. On mi je kazal knjigo japonske grafike. Kje je njegova knjižnica?
V antikvariatu so pred nekaj leti razprodajali knjižnico Mile Kačičeve. Nihče je ni mogel prevzeti v celem kosu. V Kanadi pa sem vdovi pisatelja Ivana Dolenca pomagala znositi v smeti nekaj knjižnic – ne le njegove, temveč tudi knjižnice nekaj Slovencev, ki so pomrli in je Ivan reševal njihovo zapuščino. Kaj so brali Slovenci na drugih kontinentih? Kaj so dobivali od doma? Ko bom šla v Argentino, bom šla najprej v slovensko knjižnico. Od kje je duh argentinskega Slovenca?
Midve z gospod Dolenčevo sva morali izprazniti stanovanje. Zmetali sva vse, celo dva kompleta Cankarja.
Niko Grafenauer čuva knjižnico Dušana Pirjevca. Pri Pirjevčevi vdovi, Nedeljki, tudi pisateljici, sem tudi videla veliko knjižnico, najbrž del Dušanove, za katero ne vem, kje se je porazgubila. Umrla je Saša Vegri. To poletje. Kaj je ona brala? Naša Sylvia Plath! Umrl je Ivan Volarič Feo, še en posebnež, ki je najbrž imel zelo posebno knjižnico.
Kakšne so knjižnice današnjih mladih intelektualcev? Na Kitajskem imamo prav zdaj v okviru svetovne razstave slovenski paviljon, čudovito palačo knjige, ki jo je izdelal sam Boris Podreka (včeraj sem slišala, da je bil tudi sodelavec in urednik revije Most – medtem ko se je Boris Pahor oddaljil od Mosta in se zlil z revijo Zaliv, mimogrede, izven konteksta, pišem pač, kakor se mi pretaka iz glave v prste). Tam dajejo milijonskemu občinstvu poleg turističnih katalogov rdečo knjižico mini formata v treh variantah – angleško, kitajsko in slovensko – izpod peresa edinega Slovenca, ki ga s ponosom razkazujemo: Slavoja Žižka!!!! Ha, ustavi konje, Ifi!
Aleš Berger je opozoril na to, da smo prehitro pozabili na nekaj drugih pisateljev Rožančevega časa. Menda je Beno Zupančič tudi pisal o Ljubljani med drugo svetovno vojno v romanu Sedmina. Niko Grafenauer mi je včeraj povedal nekaj malega o Benu Zupančiču. Niko, živ pesnik, ki so mu pravkar pri Beletrini tiskali zbrana dela, je neizčrpna živa knjižnica, da o velikodušju, širokosrčnosti ne govorim. "Razklan človek", je o Zupančiču zavzdihnil na koncu. A Aleš pravi, da je treba brati vse, ker tako lahko dojemamo čas z različnih zornih kotov. Samo osebno pričevanje je verodostojno, a pričevanj je toliko, kolikor je ljudi, ki zmorejo pričati.
Pa sem se spraševala, zakaj nisem brala Zupančiča. Zakaj ne Kavčiča? Sram me je, da sem brala Božiča. Saj berem tudi Celina in Paunda, pa sta simpatizirala s Hitlerjem. Angleži niso brali odličnih romanov sina angleškega voditelja fašistične stranke, Mosley, se mi zdi, da se piše …, moram pogledati v knjigo. Vse te pristranosti!!!!! Je to ozkost? Je to zaplankanost? Sem nacio-politični šovinist? Vitomil je prevajal pesmi Maa Cetunga? Mogoče takrat še ni vedel za strahote kulturne revolucije? A zdaj ponatiskujejo Hitlerja in ga množice berejo. In Che Gevara je ikona mladih. Saj ničesar ne razumem! Dejstvo je, da še nikoli nisem stala pred takimi odločitvami, s kakršnimi so se morali soočiti ljudje v prelomnih trenutkih. Prav o tem čudovito piše Rožanc v romanu Ljubezen, prav o tem, o tej nenadni izbiri, ki človeka požene po določenem tiru, s katerega težko izstopi, ne da bi tvegal. S stališča otroka so take izbire nedojemljive.
Včasih rečem, da so najboljše fotografije tiste, ki jih vidim, ko nimam fotoaparata. Najbrž je tako tudi z zgodbami. Kaj bi se zgodilo, če bi čisto vsi povedali vse?! Še sreča, da je pisanje tako težaško delo in da samo redki pisatelji znajo pisati.
Ravno o tem pa je med odmorov včeraj v Španskih borcih tudi nekdo nekaj rekel. Zakaj je toliko pesniških zbirk danes? Pa sem pomislila na 300 različnih jogurtov. A ni fino, da nam v reklamah povejo, katerih dvajset je najboljših, najbolj zdravih!
V Ljubljani – recimo v sedemdesetih letih: Cankarjeva založba – Tone Pavček; Državna založba – Kajetan Kovič; Mladinska knjiga – Ivan Potrč. Vsaka založba je tiskala recimo pet pesniških zbirk. Pesniki so rekli: tiskal sem pri Pavčku, pri Koviču ali pri Potrču. Kje – to je nekaj pomenilo. A največ je pomenilo, ko je kdo tiskal v samozaložbi. Dane Zajc: Požgana trava. To ne pomeni, da takrat ni bilo 300 pesnikov hkrati. V revijah je na stotine imen, za katera danes nihče več ne ve. Vsi so poslali zbirke tem trem urednikom. Normalno, da niso mogli vseh tiskati. Tako so bralci lahko vse kupili, vsi vse prebrali in vsi smo vedeli, kaj je slovenska poezija. Ko se je zataknilo s Kosovelovimi Integrali, se je zataknilo tudi vsem slovenskim pesnikom. Vse je bil en sam raven tir.
Če že samo pomislim na način tiskanja – poklic stavcev je izumrl. Z enim včasih pokramljam, dela v fotokopirnici v nebotičniku. Krtačnih vtisov ni treba več pregledovati. Takrat so postavljali črko za črko. Če je bilo treba knjigo ponatisniti, je bilo treba vsako črko ponovno postaviti. To je bilo fizično postavljanje, ne tipkanje!!! Spomnim se tistih tiskarn. Spomnim se tudi kopirnega papirja. Spomnim se, da je pisalni stroj potegnil samo dva, tri papirje. Če je bil dober stroj. Če smo vstavili tanek, prozoren, tako imenovani kopirni papir, je bila prva stran preluknjana, tretja pa je še komaj čitljiva. Zgodilo se je tudi, da se je spodnji papir mečkal ali premikal. Potem s kopijo ni bilo nič. če si hotel kaj popraviti, si moral vse pretipkati na novo. Govorilo se je o čistopisu. Pozabila sem, kako se je reklo tistemu modremu ali črnemu papirju, ki smo ga vstavljali med belega. Premazan je bil s črnilom in se je kmalu posušil in izrabil. In pomečkal. Včasih si ga obrnil narobe, pa si dobil zrcalni odtis na hrbtni strani originalne strani. Najbrž je bil drag, saj smo tipkali s starimi obledelimi listi. Spomnim se, da nam ga je včasih mama prinesla iz tovarne.
Vitomil Zupan je pisal v dveh kopijah in me zjutraj poslal v fotokopirnico. To je bila takrat revolucionarna novost! V mojem času smo govorili še o ciklostilu – a sem pozabila, kako je ciklostilni stroj deloval.
Zato so knjige potem natisnili v velikih nakladah. Ni bilo veliko izbire, vsi so kupili vse. Bilo jih je malo in ponatisi so bili spet tako dragi kot prvi natis. Zdaj pa lahko skozi računalnik pošljemo ukaz in na drugi strani pride knjiga v trenutku, natisnemo jih pet, če jih prodamo, jih natisnemo še pet. Tako ima vsak lahko zbirko. In ker nimamo časa prebrati vsega, tudi ne moremo vedeti, kaj je boljše od česa, zato ne vemo, kaj bi kupili in preprosto nehamo kupovati. Če je prej ena knjiga izšla v 8000 izvodih, je pač 8000 ljudi kupilo eno knjigo, zdaj pa še vedno 8000 ljudi kupi eno knjigo, a vsak drugo. Tako je treba natisniti 8000 različnih knjig, da ima vsak od 8000 bralcev po eno.
Na slabšem smo seveda bralci. Zdaj moramo sami iskati zrno v kašči, takrat so to opravili za nas tisti trije uredniki. Zato je zdaj vlogo "urednika" – kot tistega, ki meče skoz prvo sito, prevzela kritika. Beremo knjige, ki so omenjene v časopisih. Ta hip imamo samo Buklo in Književne liste. Če knjiga ni omenjena tam, je ni. In nenadoma tudi kritiki ne zmorejo več. Ne pišejo o knjigah, temveč beležijo njihovo pojavljanje.
Skratka, ni konca. Otrok bo jedel sadje, če mu daš en olupljen krhelj. Če preden postaviš skledo različnega sadja, bo segel po bombonu. Če mu daš vrečo bombonov, bo potem, ko se bo zbruhal, z veseljem pojedel korenje. Tako je tudi s knjigami.
Najbrž tudi z ljubimci! (Da končam v svetlem tonu!)
