Melita Kuhar: LOPUTANJE Z VRATI

0
79

Saj poznate prizor iz mnogih holivudskih filmov, ko nekomu ni kaj po volji pa jeznorito vstane, odide v drug prostor ali iz hiše in ob tem demonstrativno in jezno zaloputne z vrati. S tem se seveda komunikacija prekine in ne pride do nobene rešitve, temveč se je napetost sprostila, problem se ni razrešil, torej se v takšni maniri problemi kopičijo in nikakor ne rešujejo.

Zagotovo ste že kdaj doživeli kakšen takšen buuummmm z vrati tudi vi doma, ki imate najstnika ali najstnico, kajne? Torej dobro veste o čem pišem. Ko se vse strese in kdaj se tudi kakšno steklo na vratih razbije, ko pubertetnik trešči vrata za seboj. Ker ni bilo po njegovo, ker je tako želel prikazati, da se ne strinja ali je tako izkazal protest. Seveda to ne prinese rešitve.

Meni je to naredila hči kakšno leto pred velikim nastopom pubertete. Ko je odhajala iz kuhinje v svojo sobo, je za sabo treščila z vrati, ker nisem pristala na njene zahteve. Dvakrat sem globoko vdihnila, se umirila, da nisem pridivjala za njo v sobo, odšla mirna do nje ter zahtevala, da pride nazaj v kuhinjo na resen pogovor. Nejevoljno je prišla in namrgodeno gledala, kaj bom spet pametovala. Z ledeno mirnim glasom sem ji rekla, da je zaloputnila z vrati prvič in nikoli več, da ne dovolim tovrstnega izkazovanja protesta ter da mi vedno lahko razloži, kaj hoče ali si želi, a pač naj najde več argumentov ali naj se bolj potrudi v prikazu njenih potreb, da jo bom v bodoče hitreje in lažje razumela. Skratka, moja poanta je bila, da se da o vsem pogovoriti in se pregovarjati oziroma iskati kompromise, vsekakor pa ne loputati.

Seveda bi pri tem opozorila starše, da smo vzgled našim odraščajočim otrokom. Če sami loputate in ne znate primerno skomunicirati svojih težav, potem se ne smete čuditi, da isto počne vaš najstnik. Ker starši smo vedno vzgled in to v vseh situacijah, saj se naš naraščaj uči od nas ter nas zvesto opazuje, kako reagiramo, kako govorimo in kaj naredimo, ko kaj ni tako kot smo želeli ali smo si zamislili.

Petnajstletni sin enega »mojega« para razbija z vrati že nekaj let in starša ne reagirata na takšno nasilje, ki sta mu priča. Kajti, po mojem mnenju je loputanje z vrati tudi ena vrsta nasilja, ker se s tem izkazuje upor ali nestrinjanje, ki je sicer legitimno, a za to imamo jezik in usta in razum, da se pogovorimo in razčistimo nejasnosti. Se vam ne zdi tako? Pubertetnik tako zavzema vedno več prostora v njihovi napeti družinski dinamiki, ko starša priznata, da sta nemočna in se sinovega burnega reagiranja že kar bojita.

Da se to ne bi dogajalo tudi vam, dragi starši, svetujem, da se dogovorite za družinska pravila, v katerih ni dovoljeno loputanje temveč da se vsi skupaj trudite, da poiščete rešitve za zagate, v katerih se znajdete skupaj s hormonov polnim pubertetnikom, ki se seveda upira in s tem ni nič narobe, ni pa dovoljeno, da se uničuje lastnina in izvaja nasilje. O vsem se lahko pogovorite, a tega se je tudi potrebno naučiti. In spet poudarjam, da ste starši vzgled na kakšen način sami razrešujete nesporazume in konflikte. Vaš način bo otrok posnemal in sami prevzemate odgovornost za to ali boste s pogovorom reševali neprijetne situacije, ali pa boste pač vsi po hiši razbijali z vrati in se nikoli dogovorili o rešitvah.