Ker sem imela v širši družini primer anoreksije s terminalnim rezultatom, danes razmišljam o motnjah hranjenja, ki prevzemajo vedno večji delež prebivalstva, predvsem pa je potrebno o tem zelo na glas govoriti, ko imamo pred očmi naše najstnike, ki šele vstopajo v svet odraslih in jih bega popolnoma vse, izgubljajo nadzor nad seboj ter ga skušajo imeti tudi preko nadzora vnosa hrane.
O vzrokih bom razmišljala kdaj drugič, ker so kompleksni, zgodovinski in sociološki. Moderni, pre-hitri način življenja nas vse tišči v močne stiske ter tudi v kompenzacijo čustvenega pomanjkanja s pomočjo nadzora vnosa hrane. Najstniki so pri tem najbolj ranljiva skupina.
Poznamo tri večje motnje hranjenja:
- Anoreksija ali prostovoljno stradanje. Posameznica se izstrada, tudi do smrti. Ob pogledu na sebe v ogledalo meni, četudi ima komaj 30 kilogramov, da je še vedno predebela, saj anoreksija večinoma prizadene žensko populacijo. V telo ne vnaša hrane ali le-to v skrajno majhnih količinah.
- Bulimija: prenajedanje, ki mu sledi bruhanje pojedene hrane. Posameznica je normalne ali večje količine hrane, ki pa jo gre izbruhati skoraj nemudoma po vnosu, saj se obsesivno boji, da se bo razgrajena hrana začela kopičiti v maščobnem tkivu in bi se s tem zredila.
- Kompulzivno prenajedanje, ko si posameznik ne more pomagati in kar ne more prenehati jesti. Izgubi nadzor nad vnosom hrane. Običajno ta vrsta motnje traja določen čas, nato posameznik zopet pridobi nadzor nad tovrstno zlorabo hrane. Nekaj časa se lahko prehranjuje zdravo in primerno, nato pa zopet pade v cikel prenajedanja.
Motnje hranjenja na splošno so kompleksne motnje, ki so pogosto spremljevalke depresije in perfekcionizma. Vzroki za nastanek motenj hranjenja so običajno povezani s stisko glede oblike telesa ali teže saj vemo, da so ženski lepotni ideali modne industrije nerealno in nemogoče suhljati in drobni, androgini. Takšno bolestno hranjenje vodi v fiziološko okvaro organizma, ki sčasoma neha normalno in zdravo funkcionirati. Če posameznica na začetku motnje še lahko nadzira vnos hrane na približno normalni ravni, se to sčasoma prevesi v spiralo popolnega nadzora in odvisnosti od vnosa hrane v organizem.
Motnje hranjenja so zelo zapletene. Kljub znanstvenim raziskavam, da bi jih razumeli, še vedno ne poznamo marsikaterega vzroka, še zlasti na področju vedenja in socialnega povezovanja. Običajno se razvije v obdobju pubertete, pri nekaterih posameznicah pa že celo v otroštvu. Potrebno je biti pozoren, saj mnogi najstniki svojo motnjo hranjenja uspešno skrivajo pred starši in vrstniki mnoga leta.
Statistično je opisanim motnjam hranjenja podvržena predvsem ženska populacija. Od nje se pričakuje, da je vitka in da ustreza smernicam trenutnih medijskih pritiskov, ki prikazujejo suhljate ženske deškega videza, ki jim je prav konfekcijska številka 32 ali 34, kar ni v skladu z zdravim telesom povprečne odrasle ženske.
V Sloveniji je pri Univerzitetnem kliničnem centru organizirana enota za motnje hranjenja (http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/) za vse tri zgoraj opisane motnje, zdravljenje pa običajno traja do štiri mesece.
Če se želite pozdraviti in odpraviti motnjo hranjenja, ki zagotovo zelo vpliva na vašo kakovost življenja, se obrnite na svojega zdravnika ali psihiatra, da vam izdajo napotnico. Predvsem pa bi rada poudarila, da si zdravljenje res morate želeti in da boste zares sodelovale pri napotkih zdravnikov. Ker, moja sorodnica je vedela, kaj mora pri psihiatru govoriti, da ji je izdal mnenje, da nima preveč močne motnje in da se je zaveda, pa je po dvajsetih letih boja z anoreksijo izgubila življenje. Ozaveščajte sebe in svojo okolico, imejte se rade takšne kot ste. Ste unikatne in neponovljive!