Vmesni prostor, slike
3. 4. – 15. 6. 2014
V osrednjem razstavišču Obalnih galerij Piran, v letu 2012 obnovljeni piranski Mestni galeriji, bo v pomladnih mesecih na ogled pomenljivo imenovana razstava Vmesni prostor uveljavljene slovenske slikarke in grafičarke Klementine Golija. Pred skoraj četrt stoletja je diplomirala na milanski Breri ter končala še podiplomski študij grafike in slikarstva na ljubljanski akademiji, tokrat prvič javnosti predstavlja najnovejši ciklus slik, ustvarjen v lanskem letu ter koncipiran za konkretno razstavišče.
Klementina Golija je tudi v mednarodnem prostoru že prepoznavna z likovnim izrazom, opredeljenim s skrajno subjektivno konotacijo. V oblikotvornem smislu je že takoj po končanem študiju presegla zgolj veristično odslikovanje konkretnega predmetnega izziva in, nasprotno, s skrajno izčiščenimi formami izoblikovala subjektivno abstraktno izpoved. Kot da bi ji ustvarjanje pomenilo razsvetlitev uma in čustev ter novo opredmetenje najbolj elementarnega in rudimentarnega, njenega psihofizičnega sveta. V tehnološkem smislu so njene podobe vedno simbioze klasične slike, risbe in kolaža, v vsebinskem pogledu pa presenetijo z močjo v diskretno enigmatični sporočilnosti. Slika in risba sta na površini platna podrejeni vnaprej domišljeni kompozicijski strukturi: avtorica z vso natančnostjo sestavlja z izbranimi barvami opredeljene horizontalne plane in njihove dialoge z drugimi, pretežno geometrijskimi liki in njihovimi simbolnimi vrednostmi, ki so elegantno umeščeni v slikovno polje in tudi na novo vizualizirani v osebna kodna znamenja, torej v avtorsko pomenske metafore. V nekaterih segmentih doda še aplikacije kolažev, katere obogati s plastenjem lazurnih nanosov barv, v drugih pa hote ohranja elementarno belino in strukturo platna. Slikovno polje tako napolni s posebno svetlobno in razpoloženjsko atmosfero, verjetno ekvivalento njenemu trenutnemu mentalnemu in zavednemu ter iracionalnemu in nezavednemu stanju. Temno krokijsko znakovje, ki je skozi različne cikluse in premene avtoričin prepoznavni ikonografski kanon, deluje kot nežna sled njene spontane in infantilne geste. Poteze slikarkine roke so gotovo najbolj avtentičen spiritus agens ustvarjalnega procesa, katere zarisujejo sublimirane mikro psihograme kot tisto posebno esenco, ki daje posamični podobi kar ekspresivno impozantnost v smislu skrajno subjektivnega izraza. Klementinina črta je suverena ter hkrati subtilna in krhka, vsekakor zelo sugestivna z občuteno iskreno izpovednostjo, gledalcu pa dovoljuje še asociacije na preprosti in vsakodnevno videni konkretni svet, ki je tudi njen enakovreden in nikoli dokončno dorečeni ustvarjalni izziv. Ti minuciozni linijski zapisi na razstavljenih podobah tudi omehčajo – vsaj v primerjavi s prejšnjimi lirično poetičnimi in meditativno sproščujočimi slikovnimi polji – racionalno urejeno in geometrijsko zasnovano kompozicijo slike.
Tudi slike predstavljenega ciklusa Vmesni prostor so avtoričine seizmografske kulminacije njenih trenutnih psihofizičnih stanj ter posledično njenega dojemanja in občutenja konkretnega vsakodnevnika. So avtentične odslikave spontanih avtoričinih navdihov in idej: le-te so njen neustavljivi kreativni agens, ki ga skozi ustvarjalni ritual transformira v sublimne metafore tudi tistega, kar je onkraj konkretne otipljive in videne snovnosti. Znotraj tega pa je seveda veliko prostora zlasti za njeno pronicljivo intuitivnost, za domišljijo, sanje, spomine, reminiscence. Od tod izključitev deskriptivnih in narativnih elementov ter redukcija v minimalizem in poenostavitev oblik. Različne pojavnosti, liki, znaki, barvne in svetlobne teksture s svojim repliciranji in medsebojnimi dialogi še vedno ohranjajo skrivnostno dražljivost, enkratnost, izvirnost in sporočilnost. Gledalcu pa ob estetskih užitkih dopuščajo in omogočajo vživetje, neposredno in brez kakršnihkoli omejitev, tudi različna razpoloženjsko-emocionalna stanja, prav tako še racionalna iskanja pomenov in vsebin ter posledično angažiranje v razmišljanje.
