Prof. dr. Tanja Dominko, vodja Centra za biomedicinske raziskave in inženiring
To je velikanski izziv. Velikost populacije, ki se stara, se namreč zelo povečuje, hkrati pa se biomedicinska tehnologija izjemno hitro razvija. Odkritja in dosežki na tem področju niso usmerjeni le v zdravljenje oziroma lajšanje bolezni, povezanih s starostjo, pač pa vse bolj tudi v omogočanje kakovostnega poteka staranja nasploh.
… in tudi v iskanje nekakšnega "čudežnega napoja večnega življenja"?
Izboljšava kakovosti procesa staranja je veliko večji izziv kot podaljševanje življenjske dobe. Zgolj podaljševanje nekakovostne življenjske dobe, ki jo zaznamujejo bolezni in bolečine, ne more biti cilj, saj je lahko starost lepa doba le, če ohranjamo določeno kakovost življenja. Moj glavni izziv in cilj je zmanjšati posledice normalnega staranja oziroma nastopa sprememb, ki se pojavijo hkrati s staranjem. Gre za to, da kakovost življenja, ki jo imamo pri štiridesetih ali petdesetih letih, ohranimo tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih. To je moj največji izziv.
S tem se zdaj spoprijemate v Vipavi. Prav v tem delu Slovenije, v širši goriški regiji, je življenjska doba najdaljša.
Življenjska doba prebivalcev Sredozemlja je nasploh v povprečju daljša. Na to vpliva celoten življenjski kontekst – od okolja in ugodnega podnebja do prehrane. Danes vnovič odkrivamo, kar so vedele že naše babice – znanstveno dokazujemo, da doma pridelana hrana in vino, ki ne vsebujeta konzervansov in dodatkov, ki jih človeško telo ne zna predelati, vplivata na zmanjševanje poškodb, ki se s staranjem kopičijo v našem telesu. V Vipavi tako posrečeno združujemo tradicijo, podnebje, ki je na pol sredozemsko, sonce, zemljo, prehrano in znanost.
Še nedavno se znanost ni prav veliko ukvarjala s staranjem, tudi geriatrije se je dolgo držal negativen prizvok. Se je to spremenilo?
Prav gotovo, ne nazadnje tudi zato, ker se starosti nihče ne more izogniti. Z vprašanjem, kako se staramo, bi se morali vsi zelo podrobno ukvarjati, poti za izboljšavo kakovosti staranja je namreč ogromno. Pred časom smo se sicer odločili, da jih bomo kar ignorirali in se posvetili predvsem intervencijskim medicinskim posegom – medicina in raziskovalna sfera sta se ukvarjali predvsem s preprečevanjem posledic, kjer pa je težko biti učinkovit, če so pacienti stari sedemdeset ali osemdeset let. Telo se seveda bolje odziva na terapijo, če je bolj zdravo, zato nas predvsem preventiva in skrb za ustrezen življenjski slog peljeta do upočasnitve sprememb, povezanih s staranjem.
Staranje ljudje doživljajo zelo različno. Starost je lahko zelo lepa in ustvarjalna doba, lahko pa je tudi zelo mučna in boleča. Kaj najbolj vpliva na te razlike? Genetika, življenjski slog, prehrana?
Genetika je povezana s staranjem, vendar znanost ne potrjuje hipoteze, da najbolj odločilno vpliva na kakovost staranja. Danes zatrdno vemo, da se posledice življenjskega sloga in okolja neposredno vpisujejo v naš genetski zapis in ga poškodujejo. Celice se namreč ne znajo ubraniti pred škodljivimi vplivi, še več: z nadaljnjo delitvijo celic se ti širijo. Napake, ki smo jih pridelali v življenju, v mladosti organizem zmore popraviti, saj so jih celice sposobne prepoznati in popraviti, s staranjem pa se ta sposobnost manjša, zato moramo sisteme, ki so odgovorni za popravilo napak, ohranjati dlje oziroma jih vnovič obuditi. Okolje, v katerem živimo (zrak, ki ga dihamo, voda, ki jo pijemo, zemlja, na kateri pridelujemo hrano …), pa tudi to, kako živimo (kako se prehranjujemo, koliko se gibamo …) pomembno vpliva na kakovost našega genetskega zapisa v celotni življenjski dobi.
Današnji življenjski ritem je hiter in pogosto zelo stresen, v teh kriznih časih je ogromno negotovosti in stisk. Kako vse to vpliva na proces staranja?
Stres je biološki odziv organizma, ki dokazano negativno vpliva na proces staranja. Pri stresu se sprošča kortizol, hormon, ki med drugim povzroči rojstvo novorojenčkov – ti se rodijo, ko jim zmanjka hrane in kisika, kar je zanje izrazito stresno. Stres je eden od glavnih vzrokov za spremembe v kemiji telesa, ki povzročajo škodo: spremeni se presnova, poveča se raven sladkorja, ki lahko pri odraslih pripomore k nastanku sladkorne bolezni, povečuje se dovzetnost za naraščanje krvnega tlaka in težave s srcem, zmanjšuje se spominska sposobnost, pospešuje osteoporoza, odpornost slabi, prav tako imunost na bakterije in viruse …
Okolje nas sili, da se na nekatere spremembe odzovemo podobno kot ljudje v naši okolici, z enako stresno situacijo, namesto da bi se vračali v stanje zadovoljstva. Zdi se mi, da smo se odločili, da smo veliko pomembnejši, kot smo v resnici. Veseliti bi se morali drobnih stvari in dosežkov. Preveč resno se jemljemo in si ne vzamemo časa, da bi bili sami s seboj, da bi bili ponosni na svoje dosežke in zadovoljni s trenutki, ki jih preživimo s prijatelji. Če želimo zmanjšati kortizolski odgovor, moramo umiriti celoten sistem, stopiti korak nazaj in zavestno poiskati življenjski slog, ki nas umirja in veseli.
Vam to uspeva?
Na to se moram zavestno opominjati. Sem namreč polna energije in povsem predana temu, kar delam. Zato si prizadevam, da si vzamem čas zase in za vse, kar mi je pomembno – pomembno v duši. Delo in učinkovitost nista vse, tega se pogosto zaveš šele takrat, ko si star sedemdeset let in se ozreš nazaj ter skušaš najti stopinje, ki so te pripeljale do tja, kjer si. Če jih ne najdeš, je to najbrž katastrofa. Moje stopinje so polne prijateljstev in izkušenj.
V Centru za biomedicinske znanosti in inženiring preiskujete kritične mejnike staranja. Kateri so ti mejniki?
Kritični mejniki staranja se začnejo kazati že pri štiridesetih letih, in sicer z okvarami in pešanjem srčno-žilnega sistema, ki je najbolj obremenjen sistem v telesu. Po štiridesetem letu se začnejo kopičiti poškodbe celic in tkiv, ki jih je telo vse manj sposobno popravljati. Poškodbe tako vodijo v odmiranje celic in tkiv ter posledično v izgubo vitalnosti in funkcije tkiv. Nekatere celice se ne obnavljajo, kot na primer pri Parkinsonovi bolezni, tudi celic, ki proizvajajo inzulin, telo ne zna več obnoviti. Vse poškodbe se začnejo seštevati in vodijo do celične smrti, ki je lahko na tako majhni ravni, da je ne moremo opaziti, izguba funkcij, ki jo te celice opravljajo, pa je lahko katastrofalna – denimo Parkinsonova ali Alzheimerjeva bolezen.
Ali lahko vsaj delno preprečimo razvoj tovrstnih bolezni?
Največja težava pri zgodnji diagnostiki nevrodegenerativnih boleznih je v tem, da ni dobrih diagnostičnih označevalcev. Ko so simptomi prisotni in bolezen diagnosticiramo, je namreč že prepozno. Večina diagnostik se zato obeša na genetski zapis, vendar genetika tovrstnih sprememb ne zna napovedati pravočasno. Zato se veliko ukvarjamo z zgodnjo diagnostiko, med drugim načrtujemo študije, v okviru katerih bomo spremljali kognitivne sposobnosti populacije od šolskih let do sedemdesetega leta. Preučili bomo genetsko kakovost DNK in tudi podrobno spremljali življenjski slog. Rezultate bomo imeli šele čez petdeset let, upamo pa, da bodo lahko napovedali verjetnost za nastanek posameznih bolezni.
Ali lahko denimo kognitivni trening prispeva k manjšemu upadu miselnih funkcij?
Možganska telovadba je enako potrebna kot telesna vadba. Vse, kar počnemo, se odraža v biološki funkciji. Čustva, ki jih izražamo, nimajo le emocionalnih, temveč tudi biološke posledice. Občutek evforije, ko denimo prideš na vrh hriba, sprošča endorfine, ki so znani kot pozitivni stimulatorji presnove in vsega drugega. Zgodbe o tem, kako so posamezniki ozdravili raka, lahko znanstveno razložimo – endorfini so močne kemikalije, ki zelo pozitivno vplivajo na celice.
Eden od dejavnikov, ki ključno vpliva na kopičenje poškodb celic in tkiv je življenjski slog. Kako ga spremeniti, da jih bomo omejili? Kaj torej lahko storimo sami, da bi upočasnili proces staranja?
Zelo pomembno je začeti zgodaj, s preventivo, saj je učinek kurative majhen. Telo lahko učvrstimo s primernim življenjskim slogom – z dovolj gibanja, z mirnostjo, zadovoljstvom. Odločiti se moramo, kaj je v življenju zares pomembno, in si ga bogatiti na drobne načine. Na primer z uživanjem v dobri hrani in v kozarcu rdečega vina, ki vsebuje zelo pomembne antioksidante. Nasploh je treba v prehrani uporabljati sestavine, ki popravljajo napake, to pa so antioksidanti, saj preprečujejo nastanek škodljivih reaktivnih spojin. K nastanku takih spojin prispeva tudi kisik, saj ga telo uporablja za proizvodnjo sestavin, ki so zelo reaktivne in oksidirajo tkiva. Kisik seveda nujno potrebujemo, vendar je njegova koncentracija previsoka za naša tkiva – in prav ta presežek povzroča škodo.
Omenili ste vino … V Vipavi skupaj s Centrom za raziskave vina preučujete tudi blagodejne učinke vina na posledice celičnega staranja.
Da. Vino namreč vsebuje antioksidante in druge snovi, ki lahko omilijo procese staranja. V Franciji zato pravijo, da boš zagotovo zdrav, če boš vsak dan spil kozarec ali dva rdečega vina. Težava pri vinskih antioksidantih pa je v tem, da jih je premalo, da bi lahko ključno vplivali na izboljšanje stanja. Zato skušamo spojine, ki pomembno vplivajo na celice v telesu, identificirati, izolirati in nato dodajati hrani. Želimo si, da bi vsa naša odkritja zaživela v praksi in bi jih lahko v obliki prehranskih dodatkov, novih zdravil in terapij ponudili ljudem.
V Vipavi se v celoti posvečate raziskovanju procesa staranja. Kaj pa v ZDA, kjer ste profesorica na uglednem Politehničnem inštitutu v Worcestru – ali so vaše raziskave tudi tam v prvi vrsti usmerjene v staranje?
V ZDA se ukvarjam predvsem z regenerativno medicino. Ugotoviti skušamo, kako poškodovana človeška tkiva prepričati, naj se obnavljajo, namesto da bi jih zdravili. Na primer, kako prepričati trebušno slinavko, da se bo obnovila in znova začela proizvajati inzulin. Ali pa, da bi odrezan prst vnovič zrasel. To ni znanstvena fantastika, poglejte martinčke – odsekana noga ali rep jim znova zraste. Celice vedo, kaj morajo narediti, vendar so pozabile, kako. Zato skušamo vplivati na celice, ki so ostale po poškodbi, da bi se začele obnašati drugače.
Kakšne razlike opažate med delom v Sloveniji in v ZDA?
V Vipavi skušamo ustvariti drugačen model raziskovalne skupnosti, ki temelji na ustvarjalnosti, ambiciji in želji prispevati k rešitvam velikih problemov. Nihče, ki tukaj dela, ne prihaja sem v službo, ampak se pride igrat v velikanski "peskovnik". Besedo peskovnik sem izbrala namenoma, saj želim z njo poudariti otroški pristop k ustvarjalnosti, radovednost in sproščenost, kar so najboljše kvalitete za napredek. Radi bi pritegnili čim več ljudi, ki znajo in želijo kaj narediti, da bi se prišli sem igrat. Toda v Sloveniji so poti dolge – v ZDA so znatno krajše. Tam je najpomembnejša ambicija – bolj kot to, s katere univerze prihajaš in kakšno diplomo imaš, je pomembno, kako ustvarjalen in samoiniciativen si. V Sloveniji pa birokracija, administrativni postopki, čakanja, postopki, pravilniki itn. onemogočajo ustvarjalnost in jemljejo energijo. To je velika ovira na poti do "peskovnika", kajti če ta leži na drugi strani minskega polja, bo vanj prišlo zelo malo nadarjenih ljudi.
Večkrat ste poudarili, da se Slovenci bojimo uspeha in uspešnih ljudi. Ali je to eden od razlogov, da ne očistimo minskega polja, o katerem govorite?
Če si uspešen, hitro odstopaš od povprečja, Slovenci pa tega povečini ne maramo. Vajeni smo udobja in smo najraje v okolju, v katerem ni presenečenj. Ne upamo si prestopiti mej udobnosti, brez tega pa ni presežkov. Ljudi, ki izstopajo, pogosto čudno gledamo; če je nekdo uspešen, mu raje mečemo polena pod noge, kot da bi ga pohvalili in povabili k sodelovanju. To me izredno žalosti, saj smo tako veliko izobraženim in pametnim mladim ljudem uničili ustvarjalnost in ambicije. Ko spoznajo, kako malo je možnosti, da bi prišli nepoškodovani čez minsko polje, si v večini primerov ne upajo niti poskusiti. In to je velika škoda.
