MGL; Radost
Režiser Nejc Gazvoda
Osnovna tema Radosti je izguba doma, pa tudi pomanjkanje bližine, za katero trpijo dramski liki. Dogajalni čas in prostor sta zelo realna in prepoznavna, Radost je Ljubljana in Slovenija zdaj. Uprizoritev je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj.
Igrajo: Mirjam Korbar, Matej Puc, Klara Kuk, Diana Kolenc k. g., Mojca Funkl, Nina Rakovec in Jernej Gašperin.
Šestdesetletna frizerka Meta, ki je nedavno izgubila priletno mamo in psa, zgornje nadstropje dotrajane hiše v Rožni dolini napol zastonj odda bivši študentki Maši in njeni sestri Juliji, ki želita živeti samostojno, ne da bi se njuna mama vtikala v njuno življenje. V Ljubljani iščeta najemniško stanovanje in obupujeta nad astronomskimi cenami najemnin, ko se zgodi nenavadno presenečenje. Ob ogledu stanovanja v stari hiši v Rožni dolini jima ga lastnica Meta, upokojena frizerka, ponudi za smešno majhen znesek. Maša je stara petindvajset let in ima tri službe; vse so enako nesmiselne in ne vodijo nikamor. Maša je pustila študij in prevzela skrb nad mlajšo sestro Julijo. Julija je brucka na filofaksu, vendar težko zbere voljo, da bi kdaj stopila iz hiše.
Z likom Mete se predstava naveže na socialistično preteklost, ko so ljudje lahko računali na beneficije socialne države. V tem duhu tudi Meta napravi benevolentno gesto, četudi dekleti nimata zagotovila, da bo njihov dogovor (brez pogodbe) trajen. Pridobitve socialne države, ki so bile za nekatere generacije samoumevne, so danes še posebej za mlade generacije predmet vnovičnega političnega boja (od možnosti redne zaposlitve, javnega šolstva in zdravstva do dostopnih stanovanj ali najemnin).
Meta še ni zares stara, vendar se zdi, kot da je že nekje pri koncu, saj sama pravi, da je že celo življenje frizerka. Maša in Julija sta še zelo mladi, vendar je njuna prihodnost povsem negotova, zato o njej pravzaprav ni mogoče govoriti – obstaja samo s preživetjem obremenjena sedanjost, ki ni navdihujoča. V sobo, imenovano likalnica, se naseli Metin stari prijatelj in sosed Aljoša. Želi biti zabaven, je akoholik, avtor kultne zbirke otroških pesmic, ki je pred leti kot marsikateri milenijec iz Ljubljane odšel v Berlin po boljše življenje (kariero? preživetje? vsaj zabavo?), pa se Zahod ni izkazal kot bistveno bolj perspektivno okolje. Aljoša je nekdanji Metin protežiranec in ljubimec, umetnik, boem, človek, ki je nekoč napisal uspešno pesmarico za otroke Živalice, nato pa odšel po svetu in tam izgubil iluzije o možnostih, ki naj bi jih tujina ponujala talentiranim genijem.
Aljoša vnese novo dinamiko v razmerja; zdi se, da se nobena ženska z izjemo Maše ne more upreti njegovemu sicer dvomljivemu šarmu. Njegova cinizem in provokativnost, podčrtana z alkoholizmom, spominjata na tipičnega junaka modernističnega romana: nerazumljenega genija, ki tako globoko občuti iztirjeni svet in svojo lastno neustreznost v njem, da se s samozaverovanostjo plemenitega poraženca znaša nad svojo (in predvsem žensko) okolico – še posebej neizprosen je denimo do Mete. A ta skoraj karikirana podoba moškosti – danes bi rekli toksične moškosti – je prav tako podvržena (komični) analizi. Ne le da Maša ohranja distanco do njega, ampak tudi prijateljstvo žensk (ki se mu po spletu naključij pridružita še Ela in Polona) postopoma preglasi Aljoševe mačistične eskapade. Sobivanje treh žensk sicer ni idealno: med sestrama prihaja do trenj, saj Julija Mašine požrtvovalnosti ne poplača s prizadevnim študijem. Julija je ob tem bolj dovzetna za ekscentričnosti svoje najemodajalke, Mašo, se zdi, pa vsi odnosi dodatno izčrpavajo.
Glavni moški junak se spremeni tudi po zaslugi nenadejane ljubezni, ki vzklije med njim in Mašo in ki naposled tudi tej protagonistki omogoča vsaj slutnjo drugačnega življenja. Vrhunec drame je proti koncu, ko Metin sin Lukas obelodani, da bo mater, diagnosticirano z demenco, strpal v dom za starejše, hišo porušil in tam zgradil luksuzna stanovanja.
Vsi liki drame Radost, med katerimi so še samooklicana pisateljica in novinarka Polona, izčrpana mama majhnih otrok Ela in Metin sin Lukas, plavajo po svojih življenjih, ne da bi se v njih zmogli odločiti za spremembo ali vsaj avtorefleksijo, četudi oboje nujno potrebujejo.
Radost Nejca Gazvode bi bila težko bolj vpeta v aktualno dogajanje pri nas: v središču so stanovanjska kriza, vrtoglave cene najemnin in s tem povezana negotovost ter obup mladih generacij. A to je le izhodišče, na podlagi katerega Gazvoda obravnava razpadanje vezi naše (in širše) družbe. Radost tako obravnava tudi kritičen pogled na »zgodbo o uspehu« poosamosvojitvene Slovenije.
Publika je predstavo sprejela z velikim navdušenjem in burnim aplavzom.
Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec
