Mira Sušić: Umazano dekle

0
32

Maruša Trampuž  je bilo  črnolaso čedno dekle vitke in sloke postave brez odvečne kilažeje. Študiralo je na faksu. » Želim pomagati ljudem v stiski, zato  sem se odločila za poklic bolničarke,« si je dejalo dekle, ko je prestopilo prag falultetete.  Stažistka je vstopila v menzo. Dekle je imelo kodre spletene v kito. Rahlo suhljat obraz so krasile globoke oči kostanjeve barve. Ljubka stažistka je imela pavzo, pravzaprav je bila fertik.

 

Dekle je vstopilo v menzo in zagledalo  Janka Koširja, ki se ni zmenil zanjo. Zdravnik je bil v moški družbi, ki je pripovedovala slane šale.  Janko Košir se je glasno zakrohotal in praktikantka je ulovila nekaj njegovih besed.  » Češpljo sem obral do kosti in jo vrgel v koš. Bela halja ima vedno šarm.«  Njegove besede so zvenele zaničljivo in podcenjevalno zlobno. Ni bilo nežnosti in mehkobe v njegovem glasu,. Ni bilo  nežne sladkosti  v njegovem glasu.  Dekle  je zaslutilo grobost v tonu njegovega valujočega glasu, ki ni bil več mehak ampak oster in rezek. Vljudnost je splahnela, se razblinila kot je skopnel sneg ob sončnih žarkih. Moški so prasnili v nezadržljiv glasen smeh.

 

Marušo Trampuš je zmrazilo, oblil jo je hladen, mrzel leden pot. Ni si upala približati omizju moške druščine, ker je kirurg označil kot  lahkoživo dekle, vlačugo,  cipo in pocestnico.  Tisti denar, ki ji ga je Janko Košir stlačil v torbico, je bilo njegovo plačilo za njene usluge. Janko jo je ocenil, da je veljala pičlih 150 Evrov. Je bila to običajna cena za  kurbarijo? Človek ima pač svojo ceno. Denar tehta njegovo vrednost.

 

Janko Košir   je pogledal sogovornika in nadaljeval : » Prijatelj, dobil sem stavo. Stažistko sem spravil med rjuhe. Bejbo sem podrl z levo roko, dal dol  po mili volji, se veslo muckal med posteljnino in mečkal njene dojke in rit, torej dolguješ mi 150 evrov in pir.«  » Ti si pravi pacek. Se ti ne zdi, da si se z deklino svinjsko obnašal ?«  je oporekal  Matjaž Maver, priznani  okulist. »Maver, stavil si z mano, zato plačaj,« je  prepričano vztrajal  Janko Košir, ki je bil ponosen na veliki met, konec koncev se je imel za mača in pol.  Moški je dal veliko na možatost.  Podvig s stažistko  je bil Koširju v velik ponos.

 

Matjaž Maver je kislo gledal, a   je vseeno  segel v žep in odštel bankovce ter nejevoljno  zabrundal:     » Ne bom častil pijačo bande, zato si plačaj pir v teniškem klubu.«  Janko Košir je  preštel bankovce.  »Petdeset, sto, pa še petdeset, točno sto petdeset evrov,« se  je zmagoslavno zarežal zdravnik in stlačil bankovce v žep bele halje.   Matjaž  Maver je bil v zadregi,  ker se je šel butaste in trapaste stave. V igri je bilo dekle, ljubka Maruša Trampuš. Okulista je bilo malce sram. » Ne bom zbijal več takih butastih šal na račun prikupnih  stažistk,« je zagodrnjal Matjaž Maver, pobral šila in kopita  in nejevoljno siknil : »Prekleti babjak, prasec in svinja!« » Glej ga, no, moralista! Bil si zraven, ker si stavil cvenke, zato ne nergaj,« je zavpil Janko Košir za kolegom. Matjaž Maver je zamahnil  roko  in nejevoljno zamomljal:» Naj te vrag pocitra, ženskar!«

 

Janko Košir si ni bremenil vesti, pravzaprav ni imel slabe vesti. » Ženske so vedno za, ker se jim toži po moških gatah,« je bleknil   zdravnik. Bejbe so bile zanj mala malica, stave pa prijeten konjiček. » Ljudje stavijo na konje, jaz pa stavim na ženske. Ne morem pomagati, če so mi  nogice, dojke in ritke blazno všeč,« se je izgovoril  zdravnik in se lotil kosila na pladnju.  Moški je žvečil zrezek, basal pražen krompir v usta in nabodal solato na vilice. Zdravnik se je fino počutil, ker se je odkrižal nadležne muhe, ki je  brnela okrog njega. Ljubka Maruša ni bila več  na spisku njegovih želja.  Hladno, mrzlo in ledeno jo je postavil na čevelj, odpikal, pravzaprav odpisal, za nameček pa je plačal njene usluge.

 

Janko Košir je bil odločen moški v službi in z babami. Zdravnik je znal biti zoprn, ko je šlo za šiht  in stroko. Bil je pikolovsko natančen ter seveda strokovno podkovan. Zapisal se je zdravniškemu poklicu, ki  mu je bil položen v zibelko in seveda napisan na kožo. Bela halja je bila mus, ko si je izbral faks in ga tudi v roku z odliko spravil pod streho. Cima zdravniške srenje se je zavedala svoje šarmantnosti. Ženske so bile zanj prijetno razvedrilo, pravzaprav ventil v službi in po službi. Njegovo moško oko je  znalo oceniti ženske obline, katere koli bejbe, ki mu je padla v oko. Ljubka Maruša Trampuš  se je ujela na limanico prebrisanega mačka, ki je lovil miško in prežal pred špranjo luknjice, v katero se je miš zatekla in skrila. Njegova  plitka štorija  s stažistko je bila pač  igra mačke z mišjo. Janko Košir si je nataknil še eno trofejo za klobuk.

 

Maruša Trampuš je postavila pladenj na mizo in se sesula na stol. Ni ji bilo do pogovorov z kolegico s faksa, ki je tudi stažirala v bolnišnici. Molče je sedela pri mizi in gledala predse » Si v redu?«  je zaskrbelo kolegico iz faksa, sotrpinko na stažiranju. Maruša ni odgovorila, molče je ravnodušno skomignila  z rameni  in se potegnila vase. Maja Grgič  ni vrtala vanjo in rinila z vprašanji kot nadležni mrčes. » Deklina je slabe volje,« je pomislila stažistka, zajela z žličko čokoladni puding in se mastila s poslastico.

 

Maruša je globoko vzdihnila. Dekle je prebledelo. Velik cmok  jo je tičal v grlu. Vozel sline se ji je nabral v ustih in komaj zdrknil v grlo. Njen želodec je zajela nevihta silovitih krčev bolečine.  Ni si upala pogledati sedečega rjavolasega temnookega postavnega moškega pri  mizi v menzi. Janko Košir je nesramno  stavil s kolegom, da jo bo potegnil med rjuhe. Moški se ji je legal v fris, ko ji  je dvoril, se ji medeno laskal in sladko dobrikal na šihtu.  Rekel ji je, da mu je zlezla pod kožo, da mu je všeč, da mu ugaja, da jo ima rad, da se mu je globoko zapisala v srcu, da mu ni vseeno zanjo, da bo šel z njo na konec sveta. Preživel je z njo celo vikend  v motelu pri jezeru in  ji obljubil, da  ji bo zvest. Boleče bridko spoznanje je potrlo in poklapalo dekle. » Njena zgodba je bila  gromozanska debela laž,  prevara in spretno izpeljana goljufija brezobzirnega moškega, ki se je lahkotno poigral z njenim srcem in jo odvrgel kot zdolgočaseni razvajeni malček igračko, ki se  je je naveličal.

 

Maruša Trampuš se je počutila zapuščeno in prezirano od tistega uglednega in uveljavljenega zdravnika daleč naokrog.  Maruši ni bilo ne do hrane  ne do pijače na pladnju. Dekle je sunkovito zgrabilo  pladenj, ga odneslo na stojalo in zbežalo  iz menze. Maruša se je v slačilnici   preoblekla, ker je končala izmeno, stlačila haljo v omarico in jo odkurila iz bolnišnice  Smeh moških glasov, med katerimi je prednjačil zlobni zaničevalni glas  Janka Koširja, ki je v njeni glavi preglasil vse ulične šume, jo je spremljal na vsakem koraku, ko se je obregnila ob ljudi, a za mimoidoče se ni zmenila. Brezizrazen moški v temni uradniški obleki in plašču je Marušo Trampuš pogledal, ko se je dekle skoraj zaletelo vanj. Globoka senca obupane  osebne stiske je zabrisala na njenem obrazu vedrino in veselje mladosti. Zategnjene poteze so se razlegle po njenem licu. V grlu jo je stiskalo, da je komaj požirala slino. Imela je potne dlani. Srce se  je bolestno tulilo.  Janko Košir  je mojstrsko  zastavil zanko in jo neusmiljeno zategnil. Na sebi je  čutila brezoseben  Jankov pogled. Imela je vtis, da so se spomini nežnih dotikov spremenili v bodeče  boleče  udarce. Uglajena  moška postava v beli halji je bila samo ogromen skupek laži, prefinjeno hlinjenje lažnivca.  Janko Košir ni bil več princ na belem konju  ampak zloben zmaj iz pravljice.

 

Veter je zapihal skozi krošnje dreves  drevoreda.  Šumenje vej je bilo podobno godrnjanju in očitajočim besedam, ki so zazvenele obtožujoče.  » Deklina je pač butasto nasedala Janko Košir pa se je znova izkazal kot neustavljiv vihar…« je šumelo v dekletovih ušesih . Nihče od sedečih moških se ni  zavzel  za ubogo prevarano dekle, ko se je zdravnik zmagoslavno bahal in ščeperil.

 

V njeni glavi je zorel načrt. Tehtala je misli, pretehtala je vsako misel, ki jo je še vezala na življenje, a nitka, ki jo je čvrsto privezala na življenje, se je pretrgala, strgala in Maruša je zgrmela v brezno obupne praznine samote in sramu. Sram jo je bilo, da se je tako zapletla s tistim moškim, ki je bil tako vljuden, ljubezniv in prijazen z njo, ko jo je srečal na hodniku oddelka in v menzi, ji izkazal svojo pozornost s toplo besedo in  jo celo  bodril pri delu. Odločila se je, da bo prekoračila ločnico med življenjem in smrtjo, zdrsnila bo v senco blaženega onostranstva, kjer ne bo več občutila bolečin izdane in prevarane ljubezni, ker bo  legla v večni spanec in lebdela bo v objemu rečnih valov, dokler ji ne bo vodna gladina zakrila zadnjega kotička pogleda v prostranost neba. Ujela bo zadnji trenutek življenja, ko bo voda zalila pljuča.

 

Maruša ni odmislila temne črne misli, odložila jo je v skladišče idej. Življenje je polzelo brez smisla skozi  prste njene roke, čeprav se je trudila, da bi ga postavila na pravo mesto, a ni šlo in ni šlo.  Gnusila si ji je misel, da mora v bolnišnico. Gabila se ji je misel, da bo naletela na tistega deca v beli halji, ki  ni bil več  zanjo super dečko, frajer da dol padeš in si paf, ampak je postal čez noč krvoločna pošast,  lačna zverina, ki požre dekline.

 

 Minilo je nekaj dni, a Maruša Trampuš se je stalno otepla z isto mislijo: doživela  je razočaranje, popolno sramoto, saj se je razdajala moškemu, ki je ni ljubil, ampak jo je prebrisano spretno ogoljufal in opeharil. Dec je pobral vse njene sanje. Bolečina se ni polegla v njenem srcu, razsajala je z vso močjo  in trgala dekletova ranjena čustva. Marušo Trampuš je zabolelo zopet srce, ko je bosonoga stolpa po mehki preprogi  svojega skromnega stanovanja zavita v mehko  bombažno pisano pižamo.

 

Možgani so se spravili na delo in potegnili na dan usoden prizorček njene klavrne  štorije  Dlake mehke preproge so jo prijetno  žgečkale, ko se je sprehajala po razkošnih prostorih stanovanja. Njen pogled je mimogrede zdrknil na mizico, kjer je pustila  usnjeno  torbico .Na leseni ploskvi klubske mizice  je bilo nekaj drobiža, ki ga je očitno zdravnik pozabil, ko je šibal na šiht. Dekle je bezalo po torbici in iskalo papirnate robčke. Maruša je z grozo gledala tisti denar, ki ga je nepričakovano našla skritega v svoji torbici. V usta si je potlačila pest, da bi zdržala krik bolečine. Dekle ni zadržalo solz, ki so se zlezle po  licu. Hlipajoč jok se je razširil v samoti stanovanja. Dekle se je naslonilo na steno zdrknilo na tla ter jokalo. Objelo je kolena in jih stiskalo k prsim.

 

» Janko Košir me je imel za vlačugo, cipo in pocestnico, z denarjem je plačal moje usluge,  za nameček  pa je  še stavil z moško druščino, da me bo pokavsal,« je zajecljalo obupano dekle, ko je stegnilo roko in preštelo denar, ki ji ga je zdravnik širokogrudno pustil  hinavsko skritega v kuverti v stranskem žepu torbice.  » 200 evrov  za najina srečanja, 50 evrov za vsako najino snidenje v tem mesecu. Taka je verjetno cena za kurbarijo,«  se je zgrozila Maruša Trampuš, ki ni imela pojma, da si nekatera dekleta zakrožijo zaslužek tudi na tak način. Deklina je verjela v iskreno ljubezen. Dekle se je bilo ponižano,  ogoljufano, sram jo je bilo, da se je prepustila tistemu  moškemu, da mu je dovolila, da je  strastno in objestno hlastal po njenem telesu.  To ni bila zavrnjena ljubezen, to je bila prevarana ljubezen.  Vsak njegova beseda je bila nesramna debela laž, vsak njegov poljub je bil lažniv poljub, vsak njegov dotik je bil lažniv dotik.  Janko Košir ji je ukradel srce, pomazal je njena čustva, pomendral njeno ljubezen. Celo spala je s tistem moškim, ki jo je pretental, jo spretno zapeljal, se  ji je laskavo dobrikal že prvega dne, ko  mu je padla v oko v menzi bolnišnice. Prisedel k njej in se vljudno zanimal za njo, se ji ljubeznivo  prikupil, se ji prijazno smehljal, ko jo srečal na hodniku oddelka, jo povabil na kavico in čvek ob pavzi  ter spletel pajčevinasto mrežo, dokler je ni ujel v svojo zanko.

 

Maruša Trampuš se je počutila umazano, čeprav se je že večkrat oprhala, a občutek umazanije jo je vedno preganjal. Dekle je zopet šlo v kopalnico, odprlo tuš, stopilo v kabino in stalo pod  tekočo vodo, ki je rosila na njeno telo. Kapljice so se nabrale po njenem telesu in namočile vsak kotiček njenih telesnih oblik.  Dekle se je omililo in pustilo, da je tekoča voda spirala milo  s  mehke kože. Voda je tekla, a kljub temu je imelo razočarano dekle vtis, da je njeno telo še  vedno posejano z umazanimi ostudnimi  odtisi dotikov Jankovih prstov, dlani in rok. Zmrazila se je ob misli, da jo je tisti lažnivec tikal, se je dotikal in si je prilastil kot blago na prodaj ter plačal zanjo ceno kot na tržnici.

 

V njenih možganih se je oblikovala misel, da ne bo  sprala  ostudne umazanije z njenega telesa. Njeno telo bo ostalo umazano in smrdljivo, nikoli se ne bo rešila  zoprnega občutka dotikov tistega moškega. Sram jo je bilo, tako jo je bilo sram, da ni mogla več prenašati bolečine  izdane ljubezni, zato je sklenila, da bo naredila konec sramote, ki je ni mogla več prenašati.  Nihče je ne bo pogledal, ker bo zaslutil, da je z njo nekaj hudo narobe. Vsak moški bo razbral ,da se je lahkomiselno predala lažnivcu, da se je spečala z njim brez zadržka. Nihče jo ne bo maral, zavrgel jo bo kot steklo lisico. Ni bila ne za staro šaro ne za odpad. Ni bilo poti nazaj. Imela bo madež na sebi in črno piko.

 

Maruša se je oblekla in obula, počesala in vzela nahrbtnik. Dekle je zbasalo nahrbtnik  papirnate robčke, mobilnik in denarnico in ključe. Ustavila se je pred ogledalom. Njena vitka in sloka postava se je zrcalila na ploščati ploskvi ogledala. Imela je še bledico na obrazu. Ni bilo lesketa v njenih očeh mišje barve.  Njeni gosti kodri, črni kot premog iz rudnika,  so kukali izpod volnene kape, ki si jo je potisnila na glavo. Dekle si je ovilo šal okrog vratu in obleklo puhovko s kapuco.  Njen pogled je zdrknil po stanovanju, preden je šla iz stanovanja v bloku. Na podestu je bilo tiho.  Maruša je pritisnila gumb in poklicala dvigalo. Vrata dvigala so se razprla. Dekle je smuknilo vanj. Dvigalo je drselo po jašku navzdol in pristalo na pritličju, kjer je bila veža. V poštnih nabiralnikih se je nabrala pošta. Položnice in oglasi ter dnevniki so moleli iz rež  predalčkov. Poštar je bil že na delu, raznašalec časopisov je tudi opravil svojo službo v soseski. Maruša je smuknila mimo. Dekle se je znašlo na dvorišču pred stanovanjskim blokom in zavilo na ulico.

 

Vremenoslovci so napovedali veder, vetroven, a  hladen in sončen dan. Vreme bo kot naročeno za sprehode, če se človek toplo obleče in obuje. Sprehajalci bodo gotovo sprehajali svoje štirinožne  ljubljenčke na povodcu ob reki.

 

Jutranja svetloba je pregnala zadnje odtenke temne noči. Dan je oblikoval sivo modrikasto svetlobo, ki se je razlegala nad mestom.  Po ulici so odmevali samotni dekletovi koraki, medtem ko so  se na cesti pojavili redki avtomobili, ki so brzeli  v  mestno sredice, medtem ko je Maruša  odločno ubrala nasprotno smer, kjer je je bila reka zajeta med strma bregovoma. Dekle je prišlo na most, pogledalo čez ograjo v globino in zamišljeno obtičalo na mostu. Maruša je stala na mostu, medtem ko je avto kovinske barve drvel mimo, za kovinsko škatlo je pridrvel motorist na težkem motorju z zaščitno čelado na glavi in  spuščenim vizirjem na obrazu.

 

Hud bakir, v usnjeni obleki s ščitniki na kolenih in komolcih, si je dal duška,  ko je  silovito pritisnil na plin, da je motor močno zagodel in zabrnel kot tuleča zverina. Motorist je poskusil delovanje jeklenega  konjička, ki ni zatajil na cesti, ampak se je odlično odrezal na progi mostu. Težko motorno kolo je drdraje švignilo mimo stoječega dekleta na pločniku mostu pri ograji.    » Kdo neki je tisto luštno dekle ?« je šinilo na misel motoristu, ko se je dekletova postava  ujela v kotiček vidnega polja  frajerja za krmilom motorja. Model ni upočasnil hitrosti, ker se mu je mudilo na šiht. Šef mu je v  službi  zamenjal izmeno in mu zamešal štrene. Težki motor je švignil mimo kot raketa in izginil v daljavi ulice.

 

Maruša je stala na mostu in gledala predse v prazno. Njenimožgani so se spravili na delo in povlekli na planoiz skrinje spominov prizor, ko je nasedla laskavemu moškemu lisjaku. Dekletu je vzelo sapo, ko so možgani sestavili iz  probcev mozaika sceno. Gnusilo se ji je ob misli, da je šla s tipom. Gabilo se ji je, da je bila z njim.

 

Maruša  je zamižala, ko je zagledala v ogledalu odsev Jankine  podobe postave  ki se je približal dekletu in položil na njeni rameni roke. Roke moškega so nato zdrknile po dekletovem telesu in dekle je začutilo prijem njegovih dlani. Moški prsti so se ustavili na dekletovih bokih, nato se premaknili proti zadrgi krila, jo odprli in krilo je naenkrat zlezlo na tla.

 

Maruša se je pogumno obrnila in poiskla pas na moških hlačah ter ga odpela. Njen pogled se je v tistem trenutku srečal z  očmi  moškega polnega   strasti deca, ki si goreče zaželi imeti  žensko zase. Janko ni  dekleta cenil in ga ni  spoštoval, hlinil pa je človeka, ki se ji iskreno želi razdajati v popolnem zanosu čustvene in telesne strasti.

 

Dekle se je otreslo poslednjega strahu, ki je bil zajet v enostavnem vprašanju plahega in občutljivega  ženskega bitja.  » Je Janko Košir  zares pravi frajer zate? « jo je mučil razum, odkar je spoznala  prijaznega  zdravnika. No, ja, z leti stasi bila malce narazen, a nič ne de,če se srce ujame v trenutku pogleda, pogled pa se zasedi v spomin možganov.  Njeno občutljivo srce se je odločilo in odgovorilo na zoprno vprašanje, ki mu ga je podvalil dvomljivi razum,  »Drzno se obnašaš z decem.  Se maček igra z nebogljeno miško ? « je podvomil prividni razum, a srce je bilo gluho in slepo na pripombe razuma, ker  je izbralo Janka Koširja   za tistega pravega, ob kateremu  si bo dekle  naredilo  veselje, zato so se dekletovi prsti dotaknili gumbov  njegove kariraste srajce.

 

Janko je približal  usta dekletovim. Goreč poljub poljub je pristal na njih ustnicah, medtem ko se je dekle stisnilo v njegov objem. Cunje in cote ter cape so znašle na podu, čevlji so botičali v kotu na tleh. Njuni goli telesi sta se zamotali, ko se je med njima razplamtela igra. Ples nagih teles se je srečal v objemu mehke posteljnine v sozvočju drhtečih vzdihov para, ki  se je našel na življenski poti osamljenega mesta. Njena ljubezen je bila globoka. Njegova ljubezen je bila plitka, pravzaprav je niti ni bilo.

 

Maruša je gledala reko pod mostom. Brzice deroče reke so rile v soteski in glodale skale na dnu rečne struge. Bistra voda je drvela  po rečni poti sklesani med bregovoma.  Dekle je položilo nahrbtnik na tla, se ozrlo naokrog, pogledalo desno in levo. Žive duše ni bilo na mostu. Grobna tišina je zavladala na cestišču mostu.

 

Šum deroče reke je kalil tišino nastajajočega dne. Danilo se je. Mračna tema se je medtem spremenila v svetlo liso med gostimi krošnjami dreves na rečnem bregu. Vejevje je zašumelo, ko se je veter zapodil mednje. Soj svetlobe je oplazil tla na  zaraščenem bregu.

 

Dekle je globoko vzdihnilo in gledalo v prazno predse. Maruša je zbrala pogum in potegnila črto nad seboj. Odločitev je padla. Trdna odločitev, da bo vsega konec za  zmeraj, ni bila grom ali strela z vedrega neba. Črna in temna  misel se je dolgo kuhala v dekletovih možganih, medtem ko je njeno ranjeno srce ječalo. Ni mu bilo do zaljubljenega bitja zaradi nekega tipa in veselja zaradi moškega pogleda. Srce je potegnilo črto nad prismojenimi deci, faloti, ker se je potegnilo vase.

 

Ideja  je privihrala iz skladišča  spominov in prišla na plano ter na dan, ko je imela Maruša vsega čez glavo in dovolj, zato je prekoračila ograjo, se zazrla v nebo, pogledala  v globino deročo reko, zamižala in skočila v globoko praznino ter izginila med brzice deroče roke. Dekle  ni obupano  grabilo in mahalo z rokami, na vse strani  skratka kričalo na ves glas, da bi pritegnilo pozornost mimoidočih na mostu. Bistra  deroča voda je potegnila Marušo s seboj, ko  je  zalila dekletov nos in usta Rečni naval je zdrknil v po grlu v sapnik in popolnoma napolnil pljuča.  Maruša se je zgubila polagoma v zibajočem snu. Ujela je za trenutek  modrino neba in rečnega toka, preden  jo je reka pogoltnila vase in odnesla sabo.

 

Sončni žarki so se svetlikali na rečni gladini, na mostu je sameval nahrbtnik.