Otroci lahko sami sebe izmislijo tudi stokrat na dan…. astronavt, doktor, jahalka na divjem biku, kenguru, avion, klovn, šofer, …..
Kasneje pridemo do točke, ko se čutimo že dovolj odrasle, da smo dolžni zase izbrati dobro definirane vloge. Začne se življenje v iluziji, da smo ta vloga, ki jo igramo, resnično mi. Tudi druge presojamo po vlogah, ki so jih izbrali in jih živijo.
Vendar pa mi nismo naše vloge. Še vedno smo neskončno igrivi otroci, kot smo bili nekoč, le da igramo razvlečene vloge, ki smo jih izumili kot otroci. Prav malo možnosti pa si damo, da bi otrok v nas še naprej eksperimentiral z novimi vlogami.
Najbolj revolucionarno in kreativno dejanje, ki ga lahko napravimo, je, da nehamo preresno jemati vlogo odraslega. Ustvarjanje boljšega sveta se začne s spreminjanjem vlog, ki jih igramo in privabljanjem drugih (vključno s »sovražniki«) , da naredijo enako.
Kako lahko na Zemlji rečemo, »življenje je igra?« Resni družbeni problemi vendar niso igra. Globoko v naš jezik je vklesano sporočilo, da je življenje igra. Govorimo o igrah in o glavnih igralcih na različnih nivojih in področjih našega življenja, o vojnih igrah, o pravilih igre v gospodarstvu, v politiki, ….. Vsi družbeni odnosi temeljijo na dejstvu, da ljudje privzamejo določene vloge in jih igrajo po pravilih posamezne igre.
Ne trdimo, da igre starejših nimajo resnih posledic. Nekatere igre odraslih povzročajo revščino, lakoto in smrt. Kar pa te destruktivne igre dela še bolj tragične, je prepričanje igralcev, ki sodelujejo v njih, da to, v kar so vključeni, sploh ni igra ampak resno delo odraslih ljudi. Ker jemljejo igro skrajno resno in preresno, se igri in njenim posledicam v resnici pokorijo in jih sprejmejo kot neizogiben del življenja.
Če bomo jemali resne dogodke kot igro, bomo ponovno vzpodbudili našo kreativno moč in iznašli nove vloge zase in za druge. V nas je moč, da spremenimo ime igre. Narava nas je obdarila z igro, smehom in radostjo.
Kako lahko s spreminjanjem vlog, ki jih igram, spremenim svet?
Če je svet ena sama zmešnjava, je to zato, ker so pravila iger neumna, mi pa vsi igramo v teh neumnih igrah svoje vloge. Skoraj nemogoče je spremeniti te neumne igre s pogajanji z ostalimi igralci. Če želiš, da otroci zamenjajo igro, ki jo igrajo, je brezplodno pojasnjevanje, zakaj morajo zamenjati igro. In če jim odvzamete igrače, boste samo povzročili nejevoljo in jezo. Spremembo igre boste dosegli tako, da jim daste novo, bolj zanimivo igračo. Ne potrebujejo razloga, da odvržejo staro igračo.
Pretekla prizadevanja za spremembo sveta so zahtevala od ljudi preveč resnosti. Uporabljeni so bili argumenti in soočenja za to, da bi se ljudje spremenili. Na tak način igramo družbeno igro spremembe s privzetimi starimi pravili igre.
Spreminjamo prvo pravilo te družbene igre spremembe:
staro pravilo: »Ti boš spremenil svet z argumentiranjem in trdim delom.«
novo pravilo: »Spremenil bom svet z igro in praznovanjem.«
Igranje po različnih pravilih lahko privede do verižne reakcije, kjer bo lahko vloga vsakogar spremenjena in ponovno izmišljena.
P.S.Malo sem potoval po internetu in odkril spletno stran »Skupnost igranja sprememb« (»Play for Change Community«.) www.playforchange.com in elektronski naslov ustanoviteljev iz Avstralije davidengwicht@optushome.com.au Namen druženja je eksperimentiranje z ustvarjanjem boljšega sveta skozi igro. Ustanovitelja tega Mednarodnega kreativnega združenja sta zelo prijazen par Ingrid Burkett in David Engwicht. Z veseljem vam prenašam nekaj njunih sporočil.
