MmmMmmm … diši po mediteranu

Ravno sem se sprehajala po stari Ljubljani. Bil je, zanimivo, tak precej vroč spomladanski dan, dajal je okus po poletju in poletnih popotovanjih. Mimo mene se sprehodi skupina italijanskih turistov in seveda prva stvar, ki mi je takrat šinila v glavo, so bili špageti. Verjetno se bo nekaterim zdela ta povezava kar malo stereotipna, tudi meni se je zdelo vse skupaj malo prenapihnjeno, dokler nisem tega videla na lastne oči in izvedela iz prve roke. Presenetljivo je to celo bolj opazno, na primer, v Neaplju. Bolj ko greš proti jugu škornja, bolj se utrip življenja umirja, ozračje je sproščeno in seveda se to opazi tudi na njihovih jedilnikih. Pestra izbira testenin za predjed spada pod ‘obvezno’ ne samo v gostilni, ampak, tako pravijo, tudi v domači kuhinji.

Meni pa je takrat spomin uhajal na Positano. Kaj takšnega, kot je Positano, pravzaprav še nisem videla, so pa taka mesteca na tej obali precej značilna. Čudovito! Mislim, da slika pove več kot tisoč besed, in lahko si mislite, da si po sprehodu od vrha do vznožja, po vseh teh pisanih ulicah, precej lačen. Takrat pa – špageti carbonara ob prekrasnem razgledu na morje.

To je to! Ampak ker vem, da so takšni špageti hitro pripavljeni, si vzamem še čas, da skočim na dober čajček v svojo najljubšo čajnico. In potem po nakupih. Ponavadi kupim kar navaden parmezan, tistega iz vrečke (tako je vse skupaj še bolj hitro pripravljeno), tokrat pa zagledam tudi ovčji parmezan v vrečki, za katerega se je kasneje izkazalo, da je precej slan, nima pa zelo močnega okusa, zato je dobro, da vseeno dodamo malo navadnega parmezana. Pri soli pa le pazimo. Tudi sladka smetana je dobra kar najbolj navadna in ne kakšna smetana, ki je posebej označena kot ‘smetana za kuhanje’. Tako, še glava lepe zelene solate in to je vse, kar rabim za dobro ‘italijansko’ kosilo, ki mi spet prikliče lepe spomine na prijetne, skoraj poletne dogodivščine.