Modrovanje ob kačah in mavrična uganka

0
176

Z balkona najinega stanovanja se vidi prekrasen tempelj, obdan z mavričnimi zastavami. Vsekakor si je brez pomisleka zaslužil fotografsko obeležje. Zjutraj se še nisem zavedala, da bom čez nekaj ur že stala pod njim in se odločila, da se na razgledno teraso povzpnem kak drug dan, v dvoje.

Pod tempelj, ki se je izkazal zgolj za vrata, kakršna ima tudi Nanzenji tempelj in kakršna bom dan kasneje videla tudi pred templjem Chion-in, sem prispela še pred kosilom. Moj prvi raziskovalni podvig je zajemal tempelj Shinnyo-do, kamor sem prišla mimo skromnih in nadvse diskretnih kažipotov zahvaljujoč zgolj komuniciranju z domačini, ki niso znali besedice angleško. Ob tem sem se počutila kar malce zmagoslavno, saj sem uspela izvedeti in najti pot do templja, ki je tako kot kažipoti tam, kjer bi najmanj pričakoval. Na mestu, kjer sem vstopila v območje templja, me je takoj presenetila na tla položena tabla s slikico kače in napisom v japonskem jeziku. Slikica je bila tako zgovorna, da si ne bi upala stopiti na travo, tudi če bi bil napis v svahiliju. Je pa res, da japonsko razumem skoraj tako dobro kot svahili. Prodirala sem očitno iz ozadja, saj sem originalni vhod našla šele kasneje, potem ko sem predelala pokopališče, pagodo, mali mostiček, sedela na klopci ob jezerčku in zbirala pogum, da ogovorim dve »originalni«, kot sem poimenovala ženske v kimonih. Nesojeni fotografski osebi sta odšli, še preden sem ponižno izrekla prošnjo, sama pa sem se napotila do mavričnih vrat, ki so me vabile že od krasnega razgleda pri pagodi. Kasneje sem dojela, da gre za isti objekt kot na jutranjem »balkonskem« ogledu.

Mavrični niz zastavic na vratih se najbolje vidi s stopnic templja Konkaikomonyi. Tam sem skoraj obula natikače neke gospe, zaposlene v tempeljski prodajalni, pred katero se je bilo obvezno sezuti. Obula sem pač natikače, ki so se ponujali na polici. Ob skorajšnjem incidentu sem se nasmehnila in upala, da je biti turist včasih čisto dobro, saj ti potem morda odpustijo podobne »prekrške«. O zgodovini tega templja nisem uspela izvedeti nič, ker ni bilo na voljo angleških povzetkov, sem se pa v tolažbo slikala z gospo, ki sem ji skoraj ukradla copate. Zdaj si lahko priznam, da sem se navzela navad povprečnega (japonskega) turista, ki slika vse okoli sebe in se ob tem počuti izpolnjeno. Ker sem se svoje dni ukvarjala s fotografijo, ponavadi naredim vsaj par različic nekega motiva iz različnih kotov, ob drugačni svetlobi, ko so ljudje, ko jih ni, morda prileti na sliko ptič in želim, da odpre kljun … Skratka taki pohodi se lahko zavlečejo, zato sem bila prisiljena racionalizirati število posnetkov. Digitalna tehnika nas kar malo pomehkuži, saj si lahko privoščimo fotografiranje brez meja, samo konec koncev najbrž tudi ni spodobno imeti na računalniku 3000 fotografij z enega samega potovanja. Kajti urejanje takega števila zna človeka zelo izčrpati, tako da kasneje opusti dobre namene in začne kopičiti slike. Sklenila sem, da bom vsak dan izbrisala celo vrsto fotografij, ki se bodisi ponavljajo bodisi so presvetljene. Obljube zaenkrat nisem držala. Sem pa po drugi strani prepoznala težnjo, da bi obiskala vse templje v Kjotu, ker se mi je zdelo, da mi jih po predelani Filozofski poti ostane ravno prav, da se bo izšlo do konca mojega počitnikovanja. Kaka zabloda! Bivša prestolnica Japonske se namreč ponaša s približno 2000 templji in svetišči. Tudi če bi želela obiskati le tistih 17 pod Unescovo zaščito, mi ne bi uspelo, kajti vsi so kar oddaljeni od centra in obisk enega zahteva vsaj eno popoldne; kje so še vsi muzeji, ki jih hočem videti? Pa center ročnih obrti, ki je čisto v bližini najinega stanovanja, menda bom ja prestopila njegov prag, pa tudi v sloviti četrti Gion, kjer živijo gejše, še nisem bila … Skratka ob tem spoznanju me je začelo dušiti ne glede na to, da sem bila do sedaj po cele dneve na nogah. Bržkone je to kriza nekoga, ki se znajde v tako pestrem in zanimivem mestu in ga želi vsrkati vase, čim več, ker potem, ko se vrne domov, ne bo ne templjev, ne takšnih muzejev, ne »originalnih«, ne sladoleda z zelenim čajem (saj res, tega pa ne bom niti malo pogrešala).